Televizije danes (še) niso v prvih vrstah žrtev transformacije medijskega prostora, vendar globalni trendi že vsaj tri leta nakazujejo, da se njihova gledanost in poslušanost zmanjšuje.

Gospod Gustinčič, so časopisi v zgodovinski krizi?

Veliko ljudi misli, da je časopisom odklenkalo, ker je v Veliki Britaniji izginila približno polovica lokalnih časopisov. V ZDA je situacija podobna. Pri nas razmere niso tako resne. Tu celo nastajajo novi časopisi, okrepile so se denimo Primorske novice.

Pesimizem je torej mogoč, vprašanje pa je, kako se opredeliti. Natančne predstave, kaj se bo zgodilo, ni. Razmere me malo spominjajo na čas, ko so se pojavili kinematografi: rekli so, da bo propadlo gledališče. Vendar je gledališče danes bolj živo in raznovrstno kot pred stotimi leti.

Odprle so se nove možnosti, ki jih je ustvarila elektronika. Meni se zdijo nekatere od teh možnosti precej sumljive. Navdušenje nad blogi je ogromno, jaz pa menim, da so blogi ena najbolj zoprnih stvari, ki so se zgodile v interakciji med mediji in publiko. Dovolijo namreč popolnoma neodgovoren nastop. Objavite lahko karkoli in se ne podpišete. Tako seveda ne gre. Sam v življenju še ničesar nisem napisal anonimno.

Najbrž je bistveno vprašanje, ali bralci sprejemajo anonimna mnenja, ki niso mnenja uveljavljenih novinarjev, kot relevantna?

Kolikor vem, jih ne zavračajo. Že samo dejstvo, da se tovrstno komuniciranje širi, bi lahko štelo kot dokaz, da je v današnji kulturi sprejeto. Vprašanje pa je, kako resni se jim zdijo takšni zapisi. Najbrž spadajo bolj v klepet. Na srečo še vedno velja, da se resna sporočila objavijo v časopisu, s podpisom avtorja. Delež publike, ki je vezan na časopise, se morda zmanjšuje, vendar to ni merodajno. Merodajna je elitna publika. Časopisi so nekoč že bili elitni. Morda zdaj spet postajajo na drugačen način. Berejo jih ljudje, ki so bolj izobraženi, ki jih zanima mestna kultura. Ti bodo gotovo ostali zvesti časopisom.

So to ljudje, ki soustvarjajo družbeno sfero, ki hodijo na volitve in jih zanimajo pomembne odločitve?

Mislim, da res. V Mladini imam kolumno in v uredništvu se večkrat pogovarjamo, kakšen vpliv imajo naši članki. Naklada Mladine je 20.000 izvodov, vsako številko pa prebere približno 40.000 ljudi. Kakšni ljudje jo berejo? Kateri sloji družbe? Mladine ne vzamejo roke tisti, ki berejo denimo tabloid Lady. Publika se pač deli na elitno in splošno. Z izrazom elitno nimam v mislih ničesar ošabnega. Vsi smo člani iste družbe, določen del pa dogodke in pojave spremlja bolj poglobljeno. To se ni spremenilo, spremenilo se je zgolj število teh ljudi. Tudi v politiki se bodo še naprej citirali kolumnisti, kot so se doslej. New York Times danes ne bere veliko Američanov. Večina bere lokalne časopise. Berejo pa ga člani ameriškega kongresa in ga citirajo.

Obenem mislim, da bodo časopisi še naprej propadali, kot so propadali v preteklosti. Najboljši newyorški časopis nekoč ni bil New York Times, temveč New York Herald Tribune. V njej je imel svojo kolumno Walter Lippmann. Vendar je zaradi finančnih težav sredi šestdesetih propadel in New York Times je postal glavni. Z resnimi časopisi je pač tako, da gredo gor in dol. Le Monde je bil že nekajkrat na robu propada. Zelo mogoče je, da bo elitnega časopisja vedno manj, izginilo pa ne bo. Ko sem bil pred pol stoletja dopisnik v Londonu, ni mogel nihče delovati kot resen dopisnik, če ni redno bral tednika Observer. Bil je kolosalen. Danes, če ga vzamem v roke, se mi zdi skoraj nepomemben. Spremembe se torej dogajajo, v popolno spremembo časopisov zaradi elektronskega napredka pa ne verjamem. Dopuščam možnost, da sem pri tej oceni subjektiven. Elektronsko časopisje osebno sovražim. Berem ga v najmanjši meri. Potrebujem vonj časopisnega papirja. Potrebujem časopis, da ga zložim, vtaknem v žep in ga zopet vzamem ven. Rekli so mi, da to danes zmore tudi elektronika. Vendar to ni enako kot razviti časopis in hkrati z očmi zajeti pet, šest stvari na eni strani. Kdor se bo pustil ujeti v elektronske zanke, pa naj si kvari oči. (smeh)

Kaj menite o poskusih, da bi države podprle oziroma oživele časopise, ki ne morejo preživeti na trgu? Druga možnost je, da lastniki še bolj preusmerijo časopise v ustvarjanje dobička.

Nasprotujem državni podpori. To ni naravno. Tudi druga možnost ni dobra. Sem za novinarsko vztrajnost. Tisti, ki verjamejo v dobro časopisje, se morajo potruditi, da ga dobro naredijo, tudi če jim pri tem padajo plače. Novinarstvo tako ali tako ni poklic, v katerem bi dobro zaslužili. Nikoli nismo bili v prvih vrstah v materialnem smislu. Potrebna je zaverovanost, profesionalni ponos. To je osrednje vprašanje novinarskega poklica.