V 63. letu starosti bo filmski festival v Cannesu na ogled ponudil izbrane premiere znanih režiserjev, kot so Mike Leigh, Takeshi Kitano, Alejandro Gonzales Inarritu in Woody Allen. Po rdeči preprogi se bodo sprehodile filmske zvezde Sean Penn, Cate Blanchett, Anthony Hopkins, Michael Douglas, Javier Bardem in drugi. Festival bo odprla priznana britanska igralka Kristin Scott Thomas, ki v Franciji živi že toliko let, da se ima za Francozinjo.

Nocoj se začenja 63. izdaja filmskega festivala v Cannesu, najvplivnejšega in največjega med vsemi. Kot je bila zadnja leta navada, se bo vse skupaj začelo z "velikim pokom", hollywoodsko visokoproračunsko ekstravaganco, ki z Umetnostjo, ki jo kljub komercialnim usmeritvam še vedno propagirajo vsi veliki, bržkone nima prav veliko skupnega. Robin Hood, zadnji film 72-letnega Ridleyja Scotta, ki je leta 1977 za svoj prvenec Dvobojevalca prav v Cannesu prejel nagrado za najboljši prvenec, legende o nottinghamskem lokostrelcu verjetno ne jemlje z eksistencialne plati.

Osip med težkokategorniki

A prvi vtis naj ne vara - letošnji Cannes bo vse prej kot spektakularen, vsaj v smislu težkokategornikov, ki se bodo po rdeči preprogi sprehajali po uradni dolžnosti. Z izjemo Scotta letos ni ne Hollywooda ne pretiranega števila ameriških filmov, vraga, še kanoniziranih evroprimadon tipa Almodovar, von Trier ali Kusturica ni na spregled, čeprav nas je v ponedeljek festival uradno obvestil o naknadni vključitvi veterana Kena Loacha. Z njim bo tekmovalni spored letos štel še vedno skromnih devetnajst naslovov. Kar lahko dojemamo kot dobro novico oziroma izbirčnost med selektorji.

Kljub sorazmerni askezi tekmovalnega programa brez običajnih osumljencev kakopak ne bo šlo; v konkurenci za nagrade se bodo za profitabilne palme poleg Loacha (dobitnik zlate palme leta 2006) prerivali še Abbas Kiarostami (zlata palma 1997), Mike Leigh (zlata palma 1996), pa Takeshi Kitano, Nikita Mihalkov in Bertrand Tavernier. To je od zaščitenih festivalskih tigrov tudi vse. Sam med kandidati za nagrade precej bolj nestrpno pričakujem nekatera bolj presenetljiva imena, na primer Rusa Sergeja Loznico, ki je doslej snemal izključno tako imenovane found-footage dokumentarce, pa francosko igralsko legendo Mathieuja Amalrica ter seveda Tajca Apichatponga Weerasethakula, ki ga relevantna kritika upravičeno šteje za eno največjih avtorskih imen z začetka 21. stoletja.

Vsaj na papirju je veliko bolj spektakularna po teži druga canska sekcija Poseben pogled, ki resda gosti dva "dinozavra", toda obe starosti svetovnega filma bi utegnila prispevati nadstandardna prispevka letošnje izdaje. Manoel de Oliveira pri 101 letu starosti še vedno odreže vsaj po en film na leto in bi ga portugalska nogometna reprezentanca glede na formo lahko vzela s sabo na svetovno prvenstvo, medtem ko o Jean-Lucu Godardu ne gre izgubljati besed: njegov Socializem je med cinefilsko publiko že dlje časa najbolj pričakovani film leta, še posebno odkar so se na spletu pojavili kratki napovedniki. Na uradni projekciji se skratka pričakuje nogometno vzdušje in rajanje, morda celo pozivi Raymondu Domenechu, naj 80-letnega JLG-ja za mundial povabi v svojo geriatrično reprezentanco vsaj za kakšno filozofsko misel in motivacijski moment, ki ga sam nikoli ni premogel.

V Posebnem pogledu bodo med najzanimivejšimi brez dvoma vsaj še Argentinec Pablo Trapero, Kitajec Jia Zhang-ke, Kanadčan Xavier Dolan ter seveda Romun Cristi Puiu, za čigar film Aurora pričakujem nič več in nič manj kot status najboljšega filma festivala.

Obetavni dokumentarci

Letos utegnejo najvišje kotirati nekateri dokumentarci; tri so podpisali ugledni in čislani dokumentaristi, filmi vseh pa govorijo o (takšnih ali drugačnih) diktatorjih: Čilenec Patricio Guzman se že skoraj štiri desetletja ukvarja z dediščino Pinochetove diktature, Romun Andrej Ujica je končno dokončal dolgo snovani film o Ceausescuju, Italijanka Sabina Guzzanti, avtorica kultnega filma Viva Zapatero! (2005), pa se v filmu Draquila: Italija se trese znova loteva destruktivnosti in primitivizma Berlusconijeve vladavine, tokrat v kontekstu (ne)reševanja razmer po lanskem rušilnem potresu v L'Aquili.

Ta mali dokumentarec bi Cannes verjetno obšel brez posebne pozornosti, če mu kulturni minister Sandro Bondi v tipično teatralni reakciji all'italiana z bojkotom festivala in karakteristično verbalno agresijo - ne bi pripravil prvovrstne medijske publicitete. Malo smo se bali, da bo Cannes zavoljo odsotnosti von Trierja, Gasparja Noéja in ostalih šokmojstrov letos ostal brez mastnega škandala, no, izkazalo se je, da smo ga dobili še pred uradnim začetkom…