Tako se začenja pisemce, ki nam ga je pred časom poslala Petra Vrankar. Petra je študentka, živi v Šmarci pri Kamniku in je mamica štiriinpolletne Sare. Živita v mansardnem stanovanju v dvostanovanjski hiši. Toliko za začetek in tu se njuna zgodba šele začenja. "Jaz sem sicer študentka, a sem se statusu študenta odrekla prav zaradi Sare, da lahko skrbim zanjo. Izredno študiram naprej organizacijo dela, zdaj sem že proti koncu, imam še nekaj izpitov in diplomo. Upam, da bi mi bo drugo leto v takem času uspelo diplomirati. Računam, da mi bo uspelo dobiti kakšno zaposlitev, sicer pa bom odprla vsaj kakšen 'espe'."

Bolezen jo je zaznamovala ob rojstvu

Sara sedi v njenem naročju, telo stežka drži pokonci, brez Petrine pomoči ne bi zmogla, glavica ji pogosto zaniha levo in desno, občasno se oglasi z neartikuliranimi glasovi. Sara ima cerebralno paralizo, od rojstva. Z njo živi in z njo se bo, ob pomoči vseh, ki so ji blizu, prebijala skozi življenje. "Sara se je rodila s prirojeno okužbo citomegalovirusa. Kot posledica te okužbe je nastala težka oblika cerebralne paralize. Dokler sem bila v bolnišnici, sploh nisem vedela, za kaj gre. Ko sem se vrnila domov, sem se pozanimala preko interneta in postalo mi je jasno, kaj se dogaja z otrokom. Pri dveh letih se je že povsem jasno pokazalo, da se dekletce ne razvija pravilno in da gre resnično za težko obliko bolezni. Ampak ne glede na to je bila Sara vedno prisrčna, vsi jo imajo radi, sorodniki, sestra Maja in oči Marjan, ki mi zelo pomagata okrog nje, sta jo imela vedno najraje. Tudi mama popazi nanjo, če je treba, nama pomaga, kolikor je mogoče."

Vse bo dala za Saro

Petra se ne pritožuje nad življenjem, ne tare je siromaštvo, njej in Sari je lepo prihodnost prekrižala bolezen, s katero se obe spopadata. "Jaz sem se odločila za status mame, torej pomočnice pri oskrbi bolnega otroka, in za to prejemam 450 evrov. Zraven pride še otroški dodatek in preživnina od njenega očeta, ki znaša tudi 180 evrov, tako da s tem denarjem dokaj normalno preživiva mesec. S Saro zdaj živiva sami v tem mansardnem stanovanju. Poročena nisem in nikoli nisem bila. Njen oči je zdaj v Cerkljah, stike imamo enkrat ali dvakrat na leto. Razšla sva se v času moje nosečnosti. On si je takrat zaželel malo drugače živeti, da še ne bi imel otroka in družine, pa sva se razšla in zdaj živiva vsak zase. Pa za njen rojstni dan pride vedno. Sara ga pozna, takrat se mu vedno nasmeji, ve, kdo je."

In tako bi bilo življenje lahko celo lepo, če ne bi bilo tistega večnega "če". Sara ima zaradi zahtevnosti svoje bolezni neprestane terapije in potrebuje veliko nege. "Ima šest terapevtk, ima logopedinjo, ki izvaja funkcionalno učenje z njo, da bo z rokami bolj sposobna delovati. Potem ima delovno fizioterapevtko v vrtcu, zraven pride še učenje nadomestne komunikacije. In tako se nabere delo skozi ves teden in je, verjemite, naporno za naju obe. Meni morda ostaneta tedensko dva prosta dneva, v torek in sredo dopoldne po šest ur, ko je Sara v vrtcu na Rojah. Tam je šest otrok, vse je prilagojeno za njihove posebne potrebe. Sicer pa sva vseskozi skupaj."

Zahtevnost stalnega sobivanja prinaša tudi strašno navezanost, dekletce zahteva neprestano navzočnost in pozornost. "Večinoma sem jaz ob njej, če pa mene po kakšnem naključju ni, me nadomesti moja sestra Maja. Tako je bilo zdaj že pred skoraj štirimi leti, ko sem imela hudo prometno nesrečo. Sari se močno posvečam in zelo sva navezani. Dekletce ima svoje posebne znake, s katerimi mi pokaže, da je vesela, pokaže, da je žalostna, celo jezna. Pogosto se nasmehne in to je tisti posebni, otroško iskreni nasmeh. Rada ima barbike, muco Hallo Kitty, pa svojega kužka ima rada, maltežana Kaia. Vse mu dovoli; da jo liže po licih, po ustih, povsod. In tudi on njej dovoli, da ga pocuka za dlako. Veste, Sara nima ravno občutka za moč, tako da psička pogosto kar močno zagrabi, a njej Kai nič ne stori."

Zbil jo je motorist

Stari rek pravi, da ko ima hudič mlade, jih ima veliko. Tako je Petra kaj kmalu po Sarinem rojstvu doživela hudo prometno nesrečo. "Ko je bila stara le nekaj mesecev, me je na prehodu za pešce zbil motorist. Nogo sem imela povsem razbito, tako da so jo v kolenu komaj sestavili. Bila je huda poškodba in v tistem obdobju mi je veliko pomagala sestra, saj sama Sare nisem mogla prenašati, komaj sem hodila. V bistvu se je moje zdravljenje zaključilo šele letos januarja. Zdi se, da je ena kost povsem odmrla in to me še dandanes ovira pri hoji. Sara pa je povsem odvisna od mene, da jo prenašam, stalno po stopnicah gor in dol. In to je najhujša težava. Zaradi vsega tega ima Sara že malo ukrivljeno hrbtenico, ker je ne morem nositi povsem pravilno."

Sara bo šla kmalu, čez slabi dve leti, tudi v šolo. "Upam, da bo šla v Cirius v Kamnik, to je šola s prilagojenim programom za motorično ovirane otroke. Svoje življenje bom skušala v največji meri posvetiti Sari, da bo čim bolj samostojna, da se bo nekako znašla, tudi če bo kdaj v kakšni drugi oskrbi. Če se z otrokom veliko ubadaš, potem je tudi kar lep napredek. Veste, Sara je prijeten otrok, ima veliko prijateljev v vrtcu, tudi v okolišu. Ena je Maša, ki je tudi na vozičku, pa Tija, tudi ta je na vozičku. Ima kar stalne stike, veliko jo imamo v družbi. In jaz? Nekako se bom, potem ko bo Sara v šoli, skušala zaposliti. Potem bo tudi zame lažje. Morda bom kot samostojni podjetnik skušala delati in prodajati pripomočke za tako ovirane otroke. Marsikaj od tega že znam in poznam, vidim se v tem delu," vidi svojo in Sarino prihodnost šestindvajsetletna Petra.

A vsa ta prihodnost je vezana na eno in edino, ta hip najpomembnejšo stvar. "Če bi nama uspelo, da bi si naredili dvigalo, da bi nama olajšalo pot v nadstropje, da bi lahko Saro sem gor pripeljala v njenem vozičku, da je ne bi bilo treba kar naprej prenašati, bila bi tudi bolj gibljiva. Veste, njen voziček je težak skoraj trideset kilogramov in ni možnosti, da bi ga sama s Saro na njem prenašal po strmih stopnicah. Nekaj sredstev sva že uspeli nabrati s pomočjo Liste Toneta Smolnikarja z županovim plesom, pa s pomočjo nastopov pevskih zborov iz okolice, morda bomo zbirali še zamaške. Če bi nama to uspelo, bi bilo tudi najino življenje lahko kar lepo. Kljub vsemu."

No, pa dajmo, prav temu je tudi namenjena Iskrica Nedeljskega.