Kako so sorodstvene vezi z očetom Rudijem, ki je bil 20 let predsednik NZS, vplivale na vašo kariero in službo na NZS?

Ker smo nogometna družina, sem z njim povezan od rojstva. Vseskozi sem skušal dokazati, da delam s svojo glavo, seveda mi je oče pomagal z izkušnjami in nasveti. Priimek Zavrl je bil prej ovira kot pa korist.

Na NZS ste izvedi reorganizacijo in postavili nov sistem dela.

Skušam izboljšati učinkovitost in olajšati medsebojno komunikacijo znotraj hiše, v kateri je vsak dan 20 ljudi, ki povezuje na dnevni bazi 200 do 300 ljudi v vseh organih in komisijah ter druge nogometne subjekte. Uvedli smo dva nova sektorja. Eden je finančni, katerega vodenje je prevzel dosedanji generalni sekretar Dane Jošt, drugi pa za mednarodnopravne zadeve. Predvsem pravne zadeve so v zadnjih desetih letih v nogometu zelo narasle, ne gre le za spore, ampak za obilico postopkov.

Pravno službo čaka verjetno veliko dela glede odškodnin klubom, ker slovenski igralci v tujino odhajajo, še preden postanejo polnoletni in podpišejo prvo profesionalno pogodbo.

Nogomet ima v nasprotju z drugimi športi z mednarodnimi predpisi jasno opredeljena nadomestila za vlaganje in treniranje. Nimamo visokega profesionalnega nogometa, v katerem bi se obračali veliki denarji, zato vsak evro, ki je namenjen vzgoji mladih igralcev, ni le dobrodošel, ampak je nujno potreben za nadaljnji razvoj. NZS sicer ni nosilec, mora pa pomagati in usmerjati te postopke. Tudi v zahodni Evropi ni vse rožnato, saj so države, v katerih se pojavljajo težave s postopki glede plačevanja nadomestil za vlaganje. Zgled urejenosti so Nemci.

Vašemu predhodniku Danetu Joštu so očitali, da se je premalo ukvarjal z domačo sceno. Vi ste doslej na NZS počeli ogromno stvari, ki so bile povezane s klubskim nogometom.

Za nazaj ne bi komentiral. Slovenski klubski nogomet dobro poznam, imamo realne omejitve, zavedam se naših prednosti. Prva je vlaganje v delo z mladimi, saj le tako lahko vzpostavimo resen produkt slovenskega nogometa na klubski ravni. Eden izmed virov za normalno delovanje klubov so prav nadomestila za vzgojo in treniranje igralcev. Drugo poglavje so odškodnine za profesionalne igralce s pogodbo. Na ravni profesionalnega nogometa mora pomembno vlogo odigrati tudi združenje prvoligašev, na ravni amaterskega nogometa pa regionalne nogometne zveze.

Kaj je prineslo licenciranje v slovenski nogomet? Slovenija je bila med poskusnimi zajci, saj je bila vključena vanj od začetka v pilotski projekt, katerega vodja ste bili prav vi.

Od leta 2001 smo bili člani pilotske skupine na Uefa. Nismo bili poskusni zajci, ampak smo imeli možnost kot manjša zveza vplivati na pripravo evropskih pravil, hkrati pa smo imeli že v zgodnji fazi vse informacije, da smo lahko v sodelovanju s klubi pripravili naša nacionalna pravila. V Sloveniji je bilo kar nekaj težav v letih 2003 in 2004, saj nekateri klubi v tistem času niso pridobili licence zaradi anomalij, ki so bile produkt daljšega časovnega obdobja. Ne bi se rad primerjal z drugimi športi, vendar je bilo treba v nogometu narediti določene reze. Licenciranje ni le izpolnjevanje pravil, da klubi lahko tekmujejo, ampak postavlja usmeritve in pravila, kako naj klubi na določeni ravni funkcionirajo glede financ, infrastrukture, kadrov... V desetih letih je bilo veliko narejenega na področju infrastrukture, pa ne le zaradi licenciranja, ampak tudi zaradi vložkov NZS, države, lokalne skupnosti, projektov Uefa in Fifa... Pri financah si ne smemo zatiskati oči. Celoten svetovni šport je v krizi, globalizacija je povzročila, da so se razlike med profesionalnim športom, v katerem se obračajo veliki denarji, in vsemi ostalimi na nižjih nivojih celo povečale.

Največji zalogaj za klube je izpolnitev finančnega kriterija.

Na začetku sta bila infrastrukturni in finančni kriterij. Infrastrukturni se je počasi uredil, v prvi ligi se urejajo še zadnji štadioni v Ljubljani in Kopru, v Lendavi bodo postavili žaromete. Finančni del je videti zelo zahteven, vendar ni nič nenavadnega, saj zahteva samo, da klubi morajo delovati v okviru svojih možnosti in plačevati igralce, trenerje in druge osebe v skladu s pogodbenimi obveznostmi. Klubov ne silijo v profesionalizacijo kadra, ampak samo k realnemu ocenjevanju stanja in funkcioniranju v okviru realnih možnosti.

Finančna disciplina se je izboljšala.

Je večja, ni pa stoodstotna. Licenciranje samo po sebi ne more odpraviti vseh tveganj, ampak je lahko le eden od instrumentov, da preprečijo velika tveganja za morebitne bankrote. Za vsa tveganja tak projekt ni čarobna palica.

Slovenska liga gre v polprofesionalizem in amaterizem.

Izginile so odškodnine za nakup igralcev, zato ni več prihodkov iz prestopnih dejavnosti. Klubi najemajo predvsem igralce, ki so jim potekle pogodbe. Plače igralcev so se v večini klubov prilagodile realnemu stanju. Klubski nogomet še ni naredil preskoka v resen produkt, da bi bila vir prihodka tudi prodaja vstopnic.

Kakšna je vloga združenja prvoligašev. Ali ne bi bilo bolje NZS in združenje združiti pod eno streho, saj drsimo v amaterizem.

Glavni razlog za ustanovitev združenja je bila komercializacija pravic. Verjetno bomo na najvišjih nivojih odprli razpravo, kako urediti stvari, da bi bile boljše in učinkovitejše, da bi lahko govorili o slovenskem nogometu kot skupnem produktu celotne zgodbe, v katerega spadajo klubski, profesionalni, mladinski, reprezentančni nogomet. Ni nujno, da je polprofesionalizacija klubskega nogometa slaba, ker bodo na dan prišle druge vrednote in prednosti. Finančna kriza ni slaba, če pride do prevetritve in vključitve mladih igralcev iz lastne klubske šole v članska moštva.

Vaša trenutno največja naloga je, da ste tudi vodja projekta nastopa slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki.

Projekt ima deset podprojektov. Reprezentanci je treba zagotoviti optimalne pogoje za priprave v Sloveniji, Italiji in Južni Afriki. Vrsto nalog bomo opravili v sodelovanju z nekaterimi drugimi institucijami v državi z vidika promocije Slovenije in športa. Ker bo prvenstvo na drugi celini in visoki nadmorski višini, je stvari treba še bolj načrtovati. Prvenstvo bo zelo specifično, saj bo tedaj na južni polobli zima, ki ni tako ostra, kot je pri nas, vendar bo vzdušje daleč od poletnega.

Imeli ste veliko težav z izbiro baze, v kateri bo bivala reprezentanca.

Ker smo se pozno uvrstili na svetovno prvenstvo, v JAR pa je bilo zelo malo primernih lokacij. Kampa slovenske reprezentance ni bil v osnovni ponudbi, ampak so šele na podlagi naših predlogov zelo pozitivno reagirali v Fifi in lokalnem organizacijskem odboru. Hotel v Johannesburgu, v katerem bomo bivali, je bil sprva v celoti predviden za VIP-goste Fife, zdaj ga bodo polovico imeli oni, polovico pa slovenska reprezentanca.

Pred osmimi leti v Južni Koreji je bilo veliko problemov z neustrezno kakovostjo igrišč za trening.

Fifa se je glede igrišč za trening odločila, da stvari ne bo prepustila več le lokalnim organizatorjem, ampak bo centralno kontrolirala pripravo površin. Naša velika prednost je, da je igrišče za trening v neposredni bližini hotela, vožnja z avtobusom bo trajala dve do tri minute. To je srednješolski center s kopico prostorov, ki jih bomo uporabljali za nekatere druge dejavnosti. Investicija v igralno površino in žaromete, saj se v JAR junija stemni ob 17. uri, je vredna pol milijona evrov. To bo ostalo domačinom kot darilo Fife in lokalnega organizacijskega odbora.

Posebnost slovenske reprezentance je tudi, da noče biti izolirana v zastraženem kompleksu, ampak lahko igralci odidejo na kavo iz hotela.

Videli smo lokacije v prelepi naravi in sredi divjine, ki so ograjene in varovane. Naša reprezentanca ima malo drugačno filozofijo. V radiju nekaj kilometrov okrog nas bo kar nekaj reprezentanc, Brazilci, Nizozemci, Južnoafričani, Italijani, Srbi... To je zelo varen del Johannesburga z veliko zelenja, ki jim omogoča, da se umaknejo v zasebnost, če pa želijo, imajo na voljo infrastrukturo, kjer se lahko sprostijo v času daljšega bivanja.

V slovenski delegaciji bo 42 ljudi, strošek 1,3 milijona evrov pa plača Fifa.

Pri sestavi delegacije gre za restriktiven pristop, ker je treba reprezentanci zagotoviti mir. V njej bodo 23 igralcev, 14-članski strokovni štab skupaj z ekonomi in kuharjem, manjše organizacijsko-logistično osebje iz naše hiše, predsednik NZS in generalni sekretar. Celoten projekt nastopa je vreden 1,3 milijona evrov, v tej vsoti so zajete vse aktivnosti, ki so povezane z reprezentanco in promocijo. Stvar je finančno uravnotežena glede prihodkov in odhodkov. V ta znesek so vključeni tudi priprave v Sloveniji, Italiji, bivanje v JAR, letalski prevoz in lokalni prevozi.

NZS bo plačala potovanje in bivanje tudi podpredsednikom, članom izvršnega odbora in nekaterim sponzorjem.

Ti sestavljajo manjšo skupino. NZS drugih stvari ne bo organizirala, niti ne bo pokrivala stroškov. Edina stvar, ki jo bomo nekoliko usmerjali, so želje nekaterih družinskih članov igralcev, da bi bili nastanjeni v bližini, da bi se včasih oglasili v centru za trening in se malo družili z igralci. Reprezentanca ima ritem, da se dan po tekmi igralci druži s sorodniki in družinskimi člani, kar je praksa že na Ptuju. Potovanje družinskih članov ne bo strošek NZS, ampak ta skupaj z našo turistično agencijo le usmerja njihov program. Drugih skupin ne bomo stroškovno pokrili, izjema so organizirane navijaške skupine, ki jim bomo sofinancirali potovanje v višini 50.000 evrov, kar moramo realizirati pregledno.

Koliko denarja bo NZS poleg omenjenih 1,3 milijona evrov še dobila iz blagajne Fife.

Za uvrstitev na SP dobimo osem milijonov dolarjev, če napreduješ iz skupine v osmino finala, znesek raste. Polovico tega denarja dobijo igralci, zraven pa jim pripadajo še odstotki iz sponzorskih pogodb.

Kakšno je nadomestilo, ki ga Fifa izplača klubom, iz katerih prihajajo reprezentanti?

Igralci imajo pogodbe s klubi, ko gredo igrat za reprezentance, ki jih nacionalne zveze tržijo in z njimi izvajajo svoje aktivnosti. Klub, ki ima reprezentanta, bo bo dobil okrog 50.000 evrov, vsota je vezana na število dni v reprezentanci. Omenjeni znesek je za slovenske klube kar lep.