A potem se kmalu pokaže, da je manj alternativa tistim, ki so morali oditi z oblasti, kot pričakovanjem volilcev in vsemu, kar imamo bolj ali manj ustrezno za levico. Loti se dela in razgradi, kar je ostalo od tako imenovane socialne države: socialno varnost, javno zdravstvo, družbeno solidarnost, razprodaja državno premoženje in javne dobrine, odstranjuje ovire, ki so še na poti tako imenovanemu svobodnemu tržišču, sklepa kompromise in posle z močnimi in hodi po šibkih. Eni se imajo lepo, drugi so si pa sami krivi. Tako je zdaj že nekaj časa od Velike Britanije do naše dežele.

Ko takile alternativni levičarji izvajajo (in s tem prisvajajo) tujo politično agendo, hote ali nehote dosegajo nekaj, česar njihovi desni predhodniki na oblasti niso mogli narediti. Uničujejo levico. To, da so prišli na oblast, je dokaz, da je levica še bila živa. Zdaj gre po poti vsega živega, v smrt. To je le na videz razlog za veselje med tistimi na drugi - vsaj po imenu na drugi - politični strani. Kajti če ne bo levice, ne bo političnih strani in zato niti ne politike, kakršno smo poznali. Politika bo postala brezbarvna (ali še raje: mavrična) poslovna ali lopovska korporacija, v najboljšem primeru poslovna korporacija, ki bo držala svečo lopovom in jih varovala. Ne oblast ne država ne bosta imeli več kaj dosti opraviti z javnim interesom.

S tega vidika se verjetno ne bi smeli čuditi, da nesposobni premier uspešno vodi vlado. A v čem je uspeh? Kaj je merilo uspeha? Ne javno dobro, ne javni interes. Vsakdo lahko vidi, da vlada dela slabo, da zlasti na vrhu grozno škripa. Ni videti, da bi vlada imela ideje, program in strategijo ter energijo, pogum in odločenost za uresničevanje idej, programa in strategije. Kar vidim, je vlada, ki cinca, mečka, se opoteka, spotika, pada in se pobira, ki ne ve, kam bi se obrnila, in se potem zaletava v vse smeri, da bi se spet umaknila. Ne rečem, da ni spodobnih ministrov in sposobnih državnih uslužbencev. Gre za delovanje vlade kot ekipe, to pa določa vodja te ekipe. In za tega človeka se zdi, da ne ve, kaj hoče, da ne naredi tistega, kar bi moral, počne pa ducate nepotrebnih ali nekoristnih reči. Še več, kar se mi kaže, je predsednik vlade, ki si je za partnerja izbral voditelja opozicije, svojo koalicijo - lastno stranko in koalicijske partnerje - pa hromi, duši, onesposablja in razbija. To ni dobro. To pelje v vladavino popolne samovolje. Ko bo politika ena - temu se zdaj ohlapno reče velika koalicija - se bomo celo bolnega stanja duha, ki vlada danes in za katerega je značilno, da obtožuje in napada samo lopovščine drugih, "njihove" lopovščine, lastne - "naše" - pa dopušča ali celo opravičuje in slavi, spominjali kot zadnjih prebliskov prisebnosti.

V čem je torej Pahorjev uspeh? Prebral sem, da nekateri pravijo, da je opravilno nesposoben. Tudi sam mislim, da ni sposoben za službo, ki jo opravlja. Kaj in v čem je potemtakem njegova sposobnost? V tem, da je sposoben ohranjati službo, za katero ni sposoben. Nihče ne more reči, da to ni uspeh.

Postavljata se dve vprašanji: kako mu uspe in kakšna je cena tega uspeha. Tehnične prijeme in podrobnosti Pahorjevega delovanja poznajo tisti, ki so z njim za kulisami. Drugi lahko sklepamo po tem, kar vidimo na odru. Vidimo lahko, da Pahorja ne obremenjujejo lastnosti, zaradi katerih politiki po navadi niso priljubljeni med kolegi in med ljudstvom. Politiki med svojimi ne marajo takih, ki so, kot se reče, načelni (še sploh, če je del take načelnosti nenaklonjenost kupčijam ali celo nepodkupljivost). Ljudje pa ne marajo, če so politiki "preveč" pametni. Z lepo obleko se lahko identificirajo, s presežkom izobrazbe pa ne. Na lepe besede lahko padejo, prazne jih lahko zamotijo ali pa nad njimi zamahnejo z roko, kar je nad povprečjem ali diši po knjigah, pa je moteče.

Tako smo vsi, naši politični voditelji in ljudstvo, sokrivci za Pahorjev uspeh. In za to plačujemo ceno. Cena za uspeh takih ljudi brez posebnosti (slovenska pisateljica bi morda rekla: osebnosti) ni mala in za velik uspeh je gotovo velika. Cena je, da vlada slabo deluje in da zato država slabo deluje, kar vsaj prispeva k temu, da vedno več ljudi vedno slabše živi in da smo vse bolj demoralizirani in brezperspektivni, kolikor še brcamo, pa vse bolj brezobzirni. V tem je umetnost in lepota politike: da opravljaš javno službo za zasebno korist ali psihično ugodje in da za tvojo nesposobnost ali še kaj hujšega plačujejo drugi.

V danem primeru imamo med občo in osebno še posebno raven: nesrečno Pahorjevo stranko. SD je soodgovorna za Pahorjev uspeh, za to, da ima in ohranja najvišjo vladno službo, za katero ni videti sposoben. Je pa tudi voditelj stranke. To ni moja stranka, ni pa mi vseeno, ko gledam, kaj se - ob dovoljšnem sodelovanju članstva - z njo dogaja. Sklep, do katerega prihajam, je, da je SD Pahorjev Istrabenz. Tako kot je človek, ki je bil sposoben prevzeti tisto veliko podjetje, ni pa ga bil sposoben voditi, podjetje uničil in povzročil velikansko javno škodo ter sam obogatel, medtem ko je mnoge spravil ob vir zaslužka, tako je Pahor zbankrotiral SD. Sposoben je bil uporabljati stranko kot mehanizem samopromocije, z njo celo prevzel vlado, pri tem pa je izničil stranko kot levo stranko. Menim, da škodoželjnost tu ni na mestu - iz razlogov, ki sem jih že nakazal.

Naj nam je to všeč ali ne, SD je bila (in nominalno ostaja) najmočnejša leva stranka, in ta najmočnejša leva stranka je postala motor razgradnje levice, brisanja političnega prostora in političnih razlik ter oblikovanja enotne mavrične korporacije poklicnih politikov. Bojmo se tega! Še vedno se najdejo taki, ki tedaj, ko gre za SD (ali levico), začnejo govoričiti o totalitarni preteklosti. Povedati bi jim bilo treba, da je totalitarizem pred nami. Samodestrukcija levice je glavni razlog za to, da neustavljivo drsimo v novi totalitarizem.