Ker se ni in ni pustil odgnati, ga je eden od svatov zaprl v hlev. Slavje se je lahko nadaljevalo brez nadležnega štiriletnika, jok je udušilo seno.
A Lojze se ni dal. Čeprav so mu, pankrtu, kasneje tudi šolo branili, je vstajal še bolj zgodaj, nahranil živino, pokosil..., da je le lahko šel v šolo. Uro in pol tja, uro in pol nazaj. Izjemno nadarjen in neupogljiv se je bodoči odličnjak klasične gimnazije pri dvanajstih letih, prav v dneh zadnjega evharističnega kongresa na slovenskih tleh, sam, strgan in oguljen, pojavil pri neki dobrotljivi gospe v Ljubljani, kjer je kot služkinja služila njegova teta. Ker obvestilo o sprejemnih izpitih na gimnaziji ni in ni prišlo - izgubilo naj bi se na pošti -, je prišel osebno vprašat, zakaj ga ni. Dobrotljiva gospa ga je uspešno pripravila na sprejemni izpit.
Zgodba revnega, premalo ljubljenega in ukaželjnega Lojzeta bi morda imela srečen konec - če se ne bi začela druga svetovna vojna. Leta 1943 so namreč dijaka Lojzeta, obetajočega pesnika, a tudi aktivnega člana klerofašistične organizacije Katoliška akcija, na poti v domači kraj ujeli partizani, ga po pričevanjih domačinov mučili in ubili. To zgodbo bo v prihodnjih mesecih - o tem ni dvoma - slišati še sto in stokrat, s cerkvenih prižnic, na shodih (mladih) vernikov, jo brati v cerkvenih glasilih. Lojze Grozde je namreč prvi slovenski mučenec; papež Ratzinger ga je pred natanko tednom dni s priznanjem mučeništva razglasil tudi za blaženega. Grozdetova zgodba se s tem nadaljuje, a ne nujno v pravo smer.
Če bo Rim ugodil prošnji organizatorjev slovenskega evharističnega kongresa, po predvidevanjih najbolj množičnega katoliškega shoda zadnjih desetletij, bodo Grozdeta slovesno beatificirali prav tam, 13. junija na stadionu Arena Petrol v Celju. To se bo zgodilo natanko teden dni po spravni slovesnosti v Rogu, in to ne po katerikoli, temveč po jubilejni, 20. obletnici. Jubileji pa so, kot vemo, zaradi svoje vgrajene simbolne teže dobro izhodišče za premislek preteklosti in načrtovanje prihodnosti. Mnogi s(m)o zato menili, da bo prav letošnja obletnica prve spravne slovesnosti priložnost, da obe strani ponovno premislita svojo medvojno odgovornost in ravnanje ter s pomočjo tihe diplomacije med ljubljansko nadškofijo in državnim vrhom ob vseh razlikah vendar najdeta tudi skupno, osvobajajoče, katarzično spravno sporočilo. Manj znano je, da se je ta tiha diplomacija že začela - po lanski spravni slovesnosti, na kateri je nuncij govoril o povojnih pobojih, Hudi Jami, med drugim tudi o tam najdenih posmrtnih ostankih otrok, čeprav sodnomedicinski izvedenci tega do danes niso potrdili.
Potem ko je zaradi nuncijevega govora, s katerim naj bi ta posegal v državno suverenost, na radiu protestiral predsednik Türk, je predsedniku pisal nadškof Uran. Izmenjala sta si vrsto umirjenih, vsebine polnih pisem. Predsednik Türk je jasno obsodil povojne poboje kot velike zločine, ob tem opozoril na njihovo bistveno povezanost z drugo svetovno vojno, se nedvoumno strinjal, da je treba obsoditi in zavreči vse totalitarne ideologije in pozval cerkveno stran, naj v skupni želji po napredovanju na poti sprave tudi sama ponovno obsodi zločine, ki so jih zagrešili cerkveni predstavniki. Škof Uran se je strinjal, da je za razumevanje pobojev treba upoštevati vse okoliščine zločinov, med njimi pa tudi stalinistično ideologijo, s pomočjo katere je bila druga vojna zlorabljena za izpeljavo revolucije, zaradi česar povojni poboji niso bili ekscesi posameznikov, temveč premišljeno dejanje partijskega državnega vrha, česar Türk ni jasno ekspliciral. Ob tem je dal nadškof tudi vedeti, da Cerkev ne beži pred svojo odgovornostjo, vendar pa da je treba upoštevati, da večinski del Cerkve ni imel z domobranstvom nič, kar je letos premalo slišno poudaril tudi novoimenovani mariborski nadškof koadjutor Turnšek. Cerkev naj bi se torej proti svoji volji znašla v vlogi zastopnice domobranstva, ki ga je, kot je odkrito priznal škof Uran, duhovščina v ljubljanski provinci podpirala, toda njegova nosilka ni bila.
Oba sta s temeljnimi poudarki ponudila platformo, s katere bi ob nadaljevanju pogovorov roka sprave lahko prerasla v iskren stisk.
Po dvajsetih letih je navsezadnje čas, da se ob morišču skupaj z najvišjim cerkvenim predstavnikom žrtvam opraviči in pokloni tudi zastopnik državnega vrha. Tovrstna prizadevanja je Cerkev z omenjenim predlogom Rimu če že ne poteptala, pa vsaj postavila v hudo čudno luč. Karkoli se bo namreč dogajalo na letošnji spravni slovesnosti, bo teden dni kasneje v Celju, kjer bo slavljena in poveličevana (domnevno) nedolžna in mučena žrtev partizanskih rabljev, postavljeno na stranski tir. Zagotovo se bodo, pravzaprav so se že, našli tisti, ki bodo z razlagami širšega konteksta umora Grozdeta zmanjševali težo zločina in za "protiutež" orisovali trpljenje žrtev domobranskih eksekutorjev. Novomeški škof Glavan je sicer te dni javno razmišljal, da bi bilo dobro na spravni pobožnosti v Rogu narediti korak naprej. A to je tako, kot da bi se hoteli borci za spravo zavzemati ob cerkvi na Urhu, kjer bi za to priložnost spet postavili razstavo pred leti odstranjenih fotografij, na katerih je bilo videti izrezane zvezde na dojkah mučenih partizank in druge grozovitosti domobranskih sadistov.
Če bo Lojze Grozde kdaj svetnik, potem bi bilo dobro, da šefa pregovori, da Slovencem odmeri dvojno mero modrosti, njihovim voditeljem pa trojno. Potrebujemo jo.
