Petinštirideset držav zaveznic je po koncu druge svetovne vojne podpisalo sporazum v Bretton Woodsu, da bi vzpostavile svetovno denarno ureditev, zagnale proces obnove nacionalnih gospodarstev in onemogočile ponovitev velike depresije iz tridesetih let. Iz tega sporazuma sta nastali dve mednarodni instituciji: Mednarodni denarni sklad (MDS) in Svetovna banka (SB). Danes je vanju včlanjenih več kot 180 držav. Skupaj z drugimi "kartelskimi kreditorji" naj bi urejali stabilen mednarodni denarni sistem, svetovno trgovino, reševali gospodarske krize in pospeševali gospodarski razvoj.

Vendar sta sestrski instituciji konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let vse bolj izgubljali svoj osnovni namen, saj se je povojna obnova Evrope končevala. Ker sta potrebovali "nove posojilne trge", sta svojo agresivno politiko usmerili v države Juga. Denar sta posojali s pogojem, da morajo dolžnice sprejeti tudi pakete reform. Reforme pa so bile radikalne. Če bi poslušali Josepha Stiglitza, so bile sestavljene iz štirih korakov.

Prvi korak je bila privatizacija s korupcijo. Nato liberalizacija kapitalskih tokov, ki je privabila zlasti špekulativni kapital. Da bi ga države zadržale, so povišale obrestne mere, kar je negativno vplivalo na vrednost nepremičnin, proizvodnjo in nacionalne rezerve. Za prvima dvema je prišel tretji korak - povečanje cen za osnovne življenjske potrebščine, kar je sprožilo družbene nemire. S četrtim korakom je vstopila svobodna trgovina in trg je začel diktirati cene.

Te reforme so pozneje dobile ime Programi strukturnega prilagajanja. Z drugimi besedami, sestrski instituciji sta vsilili brutalno obliko neoliberalizma tistim državam, ki so se ga otepale. Dolžniške države, ki so postale povsem odvisne od kartelnih kreditorjev, so padle v gromozansko revščino in obubožanje. Ponekod, recimo v Kongu, so izbruhnile državljanske vojne, drugod, ker so se vlade upirale posojilom, kot recimo v Čilu, so doživeli državni udar in vzpostavile so se neoliberalne in vojaške diktature. Argentina je po dvajsetih letih režima MDS pridelala za 200 odstotkov BDP javnega dolga, štirikrat povečala brezposelnost in razprodala več kot polovico vseh državnih podjetij in servisov. Spet drugje, recimo v Mehiki, si je po prvih štirih letih "strukturnega prilagajanja" le še vsaka druga porodnica lahko privoščila zdravstveno pomoč, zaradi česar se je podvojila umrljivost žensk pri porodu.

Ukrepi "strukturnih prilagoditev" so terjali radikalno krčenje vladnih programov, subvencij za živež in revne. Nižanje javne porabe in krčenje javnega sektorja se je najprej pokazalo v zmanjševanju števila zaposlenih v zdravstvu in šolstvu, pa tudi v javnem prometu, oskrbi z vodo in komunalnih storitvah. Cene vseh osnovnih storitev so se višale, kapital je odtekal na Sever, večal se je kriminal. Kmetje zaradi cen na svetovnem trgu niso mogli konkurirati subvencioniranim kmetijskim proizvajalcem iz zahodnih držav; zapirali so se mali in srednji proizvodni obrati; realne mezde so se nižale. Povsod se je povečevalo delo na črno, urbana revščina pa se je v nekaterih državah do konca osemdesetih let že podvojila.

Marsikdo bo zamahnil, češ saj ni bilo čisto tako, ali pa, za vse pa le nista kriva MDS in SB. Prepozno, kajti obe instituciji sta se že pokesali. Zaradi neuspešnih, pravzaprav uničujočih politik strukturnega prilagajanja sta uvedli nov program, ki se imenuje Strategija zmanjševanja revščine. Vendar so države, še preden bi na lastni koži preizkusile novo formulo, začele zapuščati MDS. V to so jih prisilili spontani upori proti neoliberalizmu - vstaja množic revnih in obubožanih.

Nepokornost so prvi pokazali azijski tigri. Kljub močnemu zadolževanju so pogosto izigravali vsiljene strukturne reforme. Bolj ko so prirejali bilance, manj ko so se reformirali, uspešnejši so bili. Nato se je začela lomiti Latinska Amerika, najprej Venezuela (leta 1989), potem prva in najodmevnejša vojna za vodo v Boliviji (leta 2000), sledil je popoln zlom Argentine (leta 2001) in plaz gibanj, ki so začela izganjati korporacije, neoliberalne vlade in tudi pse čuvaje iz svojih suverenih ozemelj. Nove vlade so bile prisiljene v nepokornost finančnim psom. MDS in SB sta začela izgubljati južne trge.

In kaj hujšega bi se jima lahko zgodilo kot to, da so se države začele povezovati in si pomagati. Venezuela je nacionalizirala nafto, z dobički pomagala odplačati argentinski in ekvadorski dolg. Brazilija in Rusija sta začeli pospešeno odplačevati svoje obveze. Posojila sta zavrnila še Urugvaj in Paragvaj, Morales pa je presekal lakomne črpalke MDS v Boliviji. Finančni trg Latinske Amerike se je začel po letu 2009 integrirati v Banco del Sur in vrsto neodvisnih političnih projektov, kar je finančne pse nagnalo v migracijo.

Kam odhajata? Vse kaže, da nazaj v EU, ki ji doslej ni uspelo izoblikovati skupne fiskalne politike in mehanizmov, s katerimi bi kreditno nesposobne članice prisilila v reforme. Problem sta se pretekli teden namenila reševati Merklova in Sarkozy. Požvižgajmo finančnim psom, je trdila Merklova, ki je prisluhnila svojim volilcem in stališčem skandinavskih držav. Sarkozy je skupaj z mediteransko regijo, ki je finančno, gospodarsko in socialno bistveno bolj podobna Grčiji kot Skandinaviji, nasprotoval posredovanju MDS. In Slovenija? Dala je svoj glas za pse.

Vendar se MDS ne vrača v EU samo kot kreditor. Prihaja kot ekspert za privatizacijo, diktaturo konkurenčnosti, fleksibilizacijo trga dela in odpravo pridobitev socialne države. EU bo na svoji periferiji s posredovanjem MDS realizirala neoliberalne reforme, ki so jih zadnje desetletje preprečevala in jim angažirano nasprotovala delavska, študentska in druga avtonomna gibanja.