Med letoma 1963 in 1987 sem bil pobudnik in vodja akcije Naučimo se plavati, s katero se je učenje plavanja neplavalcev vključilo v osnovnošolski izobraževani proces. Pri tem delu sem spoznal, da je področje varnosti pred utapljanjem v Sloveniji popolnoma zanemarjeno. Potrebnih je bilo kar 25 let, da se je učenje plavanja uveljavilo in bilo sprejeto v proces osnovnega izobraževanja in da se je začela urejati tudi varnost pred utapljanjem v Sloveniji.

Pred petdesetimi leti je bilo število smrtnih primerov zaradi utopitev na drugem mestu za smrtnimi nesrečami v cestnem prometu in je bilo tragičnih utopitev več kot smrtnih nesreč pri delu in v planinah. Največ utopitev je bilo leta 1956, in sicer 145. Zaradi pogostosti takšnih nesreč smo že leta 1973 organizirali prve tečaje za reševalce iz vode, ki so se zatem zaposlili na kopališčih. Leta 1987 je bil končno sprejet prvi zakon o varnosti pred utapljanjem, ki je bil pomemben zato, ker so za varnost na kopališčih poslej uradno odgovarjali usposobljeni reševalci iz vode. Po tem zakonu so bili reševalci zadolženi za red na kopališčih in še za varnost pred utapljanjem tudi, kadar so bili na kopališču organizirani tečaji učenja plavanja. Kljub temu morajo za varnost pri učenju plavanja neposredno odgovarjati učitelji ali vaditelji plavanja, katerim so učenci zaupani. V istem letu je bil sprejet še pravilnik o varnosti na urejenih kopališčih, ki je med drugim določal obveznost upravljalca, da so v času obratovanja kopališča vse vodne površine neprekinjeno opazovane. Reševalci iz vode so na slovenskih kopališčih med letoma 1987 in 1998 reševali utapljajoče se 921-krat.

Med uvajanjem učenja plavanja v osnovne šole so tečaje plavanja obiskovali predvsem učenci četrtih in petih razredov. Z leti pa se je starost učencev postopno zniževala. Leta 2001 je zato ministrstvo za šolstvo sprejelo odredbo o ukrepih za varstvo pred utopitvami pri organiziranih športnih dejavnostih. Ta odredba določa, da je treba med učenjem plavanja tistih otrok neplavalcev, ki so iz nižjih razredov osnovnih šol, porazdeliti otroke v skupine, v katerih je največ osem učencev. Razred je torej treba razdeliti na tri ali štiri skupine. Otroci pa se med učenjem plavanja pogosto pomešajo v druge skupine, kar povzroča slabši nadzor učiteljev plavanja. Pogosto se učitelj plavanja med poukom osredotoči na posameznega učenca in zato drugih ne opazuje. V takšnih trenutkih nepazljivosti učitelj lahko kaj hitro spregleda kakšnega učenca. Spominjam se treh primerov utopitve otrok pri učenju plavanja, ki so bile posledica nepozornosti učitelja plavanja in odsotnosti reševalca iz vode.

Zato je neodgovorno v prej omenjeni odredbi, da v njej pristojni niso predpisali stalne prisotnosti kopališkega reševalca pri učenju plavanja otrok. Ta dodatna varovalka ni bila vključena niti v novi zakon o varstvu pred utopitvami niti pravilnik o ukrepih za varstvo pred utopitvami na kopališčih, ki sta bila sprejeta leta 2007. Pričakujem, da se bo ta pomanjkljivost čim prej odpravila, ker se bo s tem znatno povečala varnost pri tečajih osnovnošolske mladine. Nujno je namreč, da za varnost skupine otrok pri učenju v vodi obvezno skrbi še kopališki reševalec, ki ima pregled nad celotno površino vode v bazenu in takoj opazi nepravilnosti, ki se utegnejo zgoditi med učenjem plavanja otrok.

Koristnost dodatnega nadzora kopališkega reševalca potrjujejo številne izkušnje iz preteklosti. Leta 1981, torej še pred sprejetjem prvih zakonov o varnosti pred utapljanjem, sem bil izbran za izvedenca v sodnem postopku, ki je obravnaval utopitev otroka med šolskim tečajem učenja plavanja štirih skupin otrok iz Velenja. Tečaj je potekal na tamkajšnjem letnem kopališču. Učitelj športne vzgoje je za neposredno učenje plavanja izbral tri pomočnike, med katerimi ena pomočnica ni imela opravljenega tečaja za vaditelja ali učitelja plavanja. Prav v skupini te pomočnice se je utopil otrok. Nesreča se je zgodila med učnim procesom. Pri učenju izdihovanja so se otroci v skupini držali za žleb bazena in s počepom ter potopitvijo glave vadili izdih, z dvigom iz vode pa vdih. Po večkratni ponovitvi in potopitvi glave so se otroci nehali držati za rob bazena in so vajo izvajali s prostimi počepi, dvignili pa so se tako, da so se odrinili od dna. Zadnji otrok v vrsti se je z vsakim počepom premikal proti delu, kjer je postajal bazen postopno globlji. Otroku, ki se je odmaknil, je spodrsnilo, ko se je hotel odriniti od dna, in se ni več dvignil na površino. Drugi otroci in vaditeljica tega niso zaznali. Otroka je na dnu bazena opazil odrasli plavalec, ki je slučajno priplaval mimo. Žal ga je opazil prepozno in ga zato ni bilo več mogoče rešiti.

Sodišče je presodilo, da je bil za utopitev otroka odgovoren učitelj športne vzgoje, ker je izbral strokovno neusposobljenega človeka za učenje plavanja.

V Sloveniji je treba naučiti plavanja letno 18.000 otrok. Za to učenje je treba priskrbeti ustrezno usposobljene učitelje plavanja in poskrbeti za ustrezen varnostni nadzor med poukom plavanja. Če želimo to doseči, mora biti poleg učitelja plavanja na tečaju prisoten tudi kopališki reševalec iz vode, ker je varnost na kopališču njegova osnovna dolžnost. Koristno pa bi bilo tudi, če bi bili na kopališču med učenjem plavanja tudi razredni učitelji oziroma učiteljice otrok, ki se učijo plavati. Zato bi bilo posebej pomembno, da bi učenje plavanja neplavalcev vključili v študijski pedagoški program učiteljev razrednega pouka.

Ko je sistematično učenje plavanja leta 1987 postalo redna obveznost osnovnošolskega programa športne vzgoje, so bili za učenje plavanja zadolženi učitelji športne vzgoje. Postopoma pa se je ta organiziranost učenja plavanja začela spreminjati in v proces učenja so se začeli vključevati tudi zunanji sodelavci. Današnja praksa je takšna, da učenje plavanja otrok, ki je naloga šole, prevzemajo civilna društva in zasebna podjetja. Razredni učitelji ne sodelujejo pri učenju plavanja otrok, ker za to niso usposobljeni. Učitelji zgolj pripeljejo otroke na kopališče, kjer jih potem opazujejo ali niti tega ne. Po končanem pouku plavanja otroke odpeljejo v šolo.

Že ko smo leta 1963 sprožili akcijo Naučimo se plavati, smo sprejeli programe obveznega usposabljanja za vse tiste, ki so želeli učiti plavati neplavalce ali organizirano voditi plavalne tečaje. Z uvedbo učenja plavanja v obvezni del šolskega programa pa to področje ni postalo sestavni del pedagoških izobraževalnih programov. Učitelji razrednega pouka zato nimajo znanja vaditelja ali učitelja plavanja. To je pomanjkljivost, ki bi jo bilo treba odpraviti.

Plavanje namreč že dolgo ne sodi več na področje športne vzgoje, temveč je osnovno znanje, ki naj bi ga obvladal slehernik. Znanje plavanja bi morali ovrednotiti enako kot pisanje in računanje. Še iz stare Grčije se je ohranil izrek, da mora vsak človek znati brati in plavati. Zato smatram, da učenje plavanja sodi v osnovnošolski program, ki ga morajo izvajati učiteljice razrednega pouka. Za to učenje potrebno znanje pa bi morale pridobiti na pedagoških fakultetah skupaj s pridobivanjem znanja za vsa druga področja, ki so potrebna za vodenje učno-vzgojnega procesa v šolah.

Ivko Šink, Ljubljana