Projekt v sodelovanju z državo namreč združuje gorenjske občine in temelji na operativnem programu razvoja okoljske in prometne infrastrukture, ki določa izvajanje kohezijske politike EU v Sloveniji. Na podlagi potrjenega nabora projektov in usmeritev okoljskega ministrstva so občine začele pripravljati vloge za pomoč, nekatere pa tudi izvajati povezane investicije.
Po najnovejših stališčih ministrstva, za katera so gorenjske občine prvič izvedele decembra 2009, pa kar nekaj vključenih projektov ne ustreza več pogojem kohezije, čeprav jih je ministrstvo jeseni 2008 predhodno potrdilo in so bili pripravljeni skladno z njihovimi navodili.
Po besedah šenčurskega župana Mira Kozelja takšna sprememba za gorenjsko gospodarstvo pomeni 120 milijonov evrov manj denarja, črtanje v času krize prepotrebnih investicij v javnem sektorju, v primeru vračanja že pridobljenih evropskih sredstev pa morda tudi bankrot nekaterih občin.
Poslanec Branko Grims je po lastnih besedah projekt skušal rešiti z dopolnili, ki pa jih navkljub predhodnim obljubam niso podprli vsi gorenjski poslanci. Sam je gorenjskemu gospodarstvu skušal pomagati tudi z zagotovitvijo podpore izgradnji ključne cestne infrastrukture, kar pa je aktualna vladna koalicija črtala iz proračuna.
Iz tega Grims sklepa, da je koalicija škodljiva za razvoj Gorenjske, ker postavlja politiko pred splošni interes - celo pred temeljne vrednote, kot je na primer varnost. Vladi je zato 12. februarja zastavil poslansko vprašanje o projektu Gorki, a nanj po več kot mesecu dni še ni dobil odgovora.
Na tribuni so sicer javnosti predstavili tretji paket protikriznih ukrepov, ki jih je vladi v pomoč ponudil strateški svet SDS. Ta naj bi po besedah predsednika odbora za gospodarstvo v omenjenem svetu Marka Pogačnika bil za razliko od vladne izhodne strategije bolj konkreten, terminsko definiran in usmerjen proti trenutnemu likvidnostemu krču.
Nekdanji minister za gospodarstvo Andrej Vizjak je izpostavil še dve razliki: SDS v paketu zagovarja politiko finančne in administrativne razbremenitve gospodarstva, pospešitev črpanja evropskih sredstev in nižanje javne porabe. Slednjo bi po njegovem morali vezati na bruto domači proizvod, ne pa omejevati zgolj nominalno.
