Prav posebno odkritje je bila zame tudi naša bob reprezentanca, ki menda namerava čez štiri leta v Sočiju najresneje naskakovati šestnajsto mesto v štirisedu. Sliši se luštno, a če bo šlo tako naprej, bodo kmalu olimpijske sanje pri nas dovoljene že skoraj vsakomur, ki si bo v službi zagotovil mesec dni dopusta. Prepričan sem namreč, da se bo do takrat tudi že našla skupinica nadobudnežev, ki se bo razglasila za prvo slovensko zasedbo v curlingu, ki je veliko bolj kot športu podoben sindikalnemu pikniku na ledu.

Že na zadnjih poletnih olimpijskih igrah v Pekingu se je, najbrž se še spomnite, zgodil simpatičen incident, ko je slovenski skakalec s palico Jure Rovan z vedrom vode zalil televizijskega komentatorja dr. Andreja Stareta. Ta je pred tem cinično duhovičil in nastop Rovana, ki se je mučil s preskakovanjem 515 centimetrov, označil za turistični obisk Kitajske. Premočena glava dr. Stareta je takrat sprožila debato o smotrnosti nastopov številnih olimpijskih "turistov", ki so imeli v Pekingu neznanske težave že s samim sodelovanjem in si o zmagovanju sploh niso upali razmišljati. Športni turizem namreč še zdaleč ni tako zelo poceni in mnogi so se že takrat spraševali, ali ne bi bilo vendarle bolj smiselno, če bi v London leta 2012 poslali zgolj enega Kozmusa namesto desetih Rovanov.

Podobna vprašanja se ponovno odpirajo zadnje dni, ko lahko kolektivno spremljamo spor med nosilko dveh srebrnih kolajn Tino Maze in našo smučarsko zvezo. Spor je menda povezan z denarjem, ki bi ga Tina menda potrebovala več, zveza pa ga več menda nima. Čeprav nas naši mediji po svoji rumeni črno-beli navadi preprosto silijo v to, da se v tem sporu postavimo na svojo stran, pa problem najbrž ni ne v Tini, ne v njenem trenerju Andrei Massiju, ne v poslovnem direktorju alpskih reprezentanc Matjažu Šarabonu. Celo naš smučarski ata Smrk, Tone Vogrinec, verjetno ni kriv vsega, kar mu te dni očitajo.

Osnovna težava je pač v našem športno-rekreacijsko-ekshibicionističnem golažu, saj se v istem loncu že predolgo skupaj kuhajo ljubiteljski čofotalec po umazanih rečnih strugah, rekorder v hitrostnem kotaljenju z vaškega kuclja in nosilci olimpijskih kolajn. V takšnih razmerah ne bi bilo prav nič čudnega, če bi v Londonu namesto najhitrejšega plavalca na svetu v kratkih bazenih Petra Mankoča ali srebrne olimpijke Sare Isaković zagledali karizmatično debelušnega Martina Strela, kako se, podkrepljen z govejo juhico in cvičkom, lenobno spušča po Temzi.

Ko Tone Vogrinec te dni tako vztrajno ponavlja, da smučarska zveza nima dovolj denarja, da bi Tini omogočila boljše pogoje dela, torej takšne, ki bi bili vsaj približno primerljivi s tistimi njenih neposrednih tekmic iz Avstrije, Švice, ZDA ali Švedske, sam zato razmišljam predvsem o naših fanatičnih ljubiteljih boba, ki so prevečkrat gledali Ledeno stezo in pri tem spregledali, da je bila zgodba o jamajški bob ekipi močno prirejena za potrebe prisrčne hollywoodske komedije. Ata Vogrinec nam namreč med vrsticami sporoča prav to, da je Slovenija enostavno premajhna, da bi lahko še naprej omogočala konkurenčni razvoj naših vrhunskih športnikov, obenem pa podpirala vse mogoče športne panoge, ki so si jih ali pa si jih še bodo izmislili v prihodnje. Zato se bomo že kmalu prisiljeni odločati med Tino Maze in reprezentanco v bobu ali celo curlingu, morda pa tudi med Tino in smučarjem prostega sloga Filipom Flisarjem ter med Tino in turnimi sankači, ki se bodo v slogu Dava Karničarja spuščali z najvišjih vrhov Himalaje. Verjamem, da se sliši kruto, a alternativa je še bolj kruta, saj najverjetneje pomeni odločanje med Tino Maze in Petro Majdič.

Poleg največjih svetovnih velesil smo namreč ena redkih držav, ki trmasto poskuša vzdrževati vse nam znane kolektivne športe, od vaterpola do hokeja na travi, ob tem pa veselo podpira še neštete širši javnosti povsem neznane športne zagreteže, ki iščejo svetovno slavo v judu, sabljanju, badmintonu ali hitrostnem klekljanju, kar je sistem, ki se zaradi omejene količine denarja počasi že sesuva sam vase. Zato odgovora na svoje (upravičeno?) visoke zahteve Tina Maze ne bi smela pričakovati zgolj od Matjaža Šarabona ali drugih vodilnih mož in žena naše smučarske zveze, marveč tudi od športnega ministra dr. Igorja Lukšiča.

Ta bi moral Tini, pa tudi vsem nam, sporočiti, kakšna je dolgoročna vizija države na področju športa. Pojasniti bi moral, ali nas res zanima vrhunski šport, ki bo temeljil na manjšem številu izjemnih, medijsko prepoznavnih in v svetovnem merilu zelo uspešnih športnikov, ali pa bomo raje uravnoteženo spodbujali neomejeno število športnih panog, se zavzemali predvsem za čim večje število aktivnih športnikov in gojili okolju prijazen rekreativni sistem, v katerem bodo posamezni vrhunski rezultati prepuščeni zgolj in samo naključju. Svojevrstna salomonska rešitev bi bila morda le v tem, da bi na ministrstvu ustanovili poseben sklad za vrhunske športne dosežke, ki bi deloval neodvisno od posameznih športnih zvez in bi izdatno finančno pomagal izključno našim najboljšim športnikom, kadar se ti bojujejo za preboj v sam svetovni vrh oziroma se skušajo na njem obdržati.

V vsakem primeru bi moral biti eden poglavitnih ciljev katere koli strategije ta, da se naši športni junaki nikoli več ne bi znašli v skrajno nedostojnem položaju, ko jim lahko vsak mimoidoči štrbunkeljn brez pomisleka očita, da s svojimi prevelikimi ambicijami ogrožajo prihodnost našega športa oziroma da s svojim zmagovalnim egom ovirajo razvoj svojih mlajših kolegov.