Razstava sicer nosi naslov Več najbolj svežega mesa (More Freshest Meat) in vsekakor bo zanimivo videti, kaj bo Jakše napravil s tem nenavadnim galerijskim prostorom, saj pri samostojnih postavitvah svojemu imaginariju običajno priredi celoten galerijski prostor. Njegove slike postanejo del totalnega prostora ne le obešenke v galerijah, temveč del instalacije , kar smo lahko videli že na razstavah pred nekaj leti v Galeriji Škuc ali pa v Muzeju premoderne umetnosti v Spodnjem Hotiču.
Objektov, ki jih ugledamo v nadrealistični pokrajini Marka Jakšeta, ne moremo brati kot simbole ali (le) označevalce nekega psihološkega stanja, temveč prej kot fantazme, ki jih tvorijo nanizane "besede" magičnega realizma in so neodvisne, osamosvojene od pomenov. Slikar v globoko centralno perspektivo zariše sanjske podobe izmišljenih poljan in vanje umesti mesene, vulgarne prikazni, pol ljudi in pol živali, ki so v določenem oziru bolj smiselne kakor pa govor, pripovedovanje ali mimetični liki. Ob razstavi je zapisal tudi zgodbo, v kateri daje na humoren način slutiti, da so njegove slike onkraj ubeseditve v "logiki" jezika. V kontekstu siceršnje slikarske produkcije smo lahko dela Marka Jakšeta še pred desetletjem uvrščali v polje vizualno preveč nasičenih podob. V današnji obilici umetnikov, ki posegajo v polje kiča, pa ta sodba ni več toliko pomembna, zato se lahko še bolj osredotočimo na tiste bistvene nekonvencionalne elemente Jakšetovega slikarstva: na kombinacijo morbidnosti, smrti, krščanske simbolike, poganskega izročila, mitov, legend, basni in pornografije. Poleg sanjskih fantazij je pomenljiv element v njegovih slikah tudi telesnost, ki jo uprizarja izrazito nemoralistično in z njo precej nehote komentira (tudi) družbene nesmisle. Med vsemi omenjenimi elementi, faličnimi izboklinami, mesom in kletkami pa skačeta blazni Beli zajec in Modri konj.
