Metod Močnik
Čeprav je v Sloveniji zima že zakorakala globoko v pomlad, pa je pri zadnjih slovenskih kozolcih še vedno prava zima. Zadnji slovenski kozolci so v krajih južnotirolske Pustriške doline (Pustertal), do koder je v osmem in devetem stoletju segala slovenska kneževina Karantanija. Kozolci so poleti očitno še vedno v funkciji obdelovanja zemlje v širši okolici izvira Drave in Zilje, na stičišču Dolomitov in Karnijskih Alp. A krajev pozimi ne zaznamuje kmetovanje, pač pa turizem, zemljepisno pa reka Drava ter kraji Sillian, Vierschach/Versciaco, Innichen/San Candido, Toblach/Dobbiaco, če vzamemo smer ob reki iz Lienza navzgor.
Zadnji kozolci stojijo v kraju Sexten/Sesto, 1405 metrov visoko v zatrepu pod Dolomiti, ki je izhodišče za plezalni paradiž v Treh Cinah. Na to skalnato največjo znamenitost Dolomitov opozarjajo na vsakem koraku. Na kozolce nihče, čeprav jih ni mogoče zgrešiti. S tekaških smučin sploh nemogoče. Videti pa jih je mogoče tudi z žičnic, ki so čez goro Helm (2200 m) povezane s Vierschachom, ob glavni cesti in železnici ob Dravi. Vode pa v ozki dolini že tečejo v nekaj kilometrov oddaljeni Innichen/San Candido v Dravo.
Tekaško središče v "Karantaniji"
Drava kot potoček priteče z gore Neunerkofel/Cima Nove, slovensko Devetak (2581 m), in začne pot na polju med sedanjim Toblachom/Dobbiacom in Innichenom/San Candidom. Ta kraj 1173 metrov nad morjem ima tudi slovensko ime Vinharje. Letos so se v svetu promovirali s tekmo svetovnega pokala FIS v prostem smučanju prav na zgoraj omenjeni gori. Toblah/Dobbiaco pa so v času Karantanije poimenovali Duplago, sedaj pa slovi po tekaškem središču, kjer so se letos končale tri etape tekaškega Tour de Ski, zelo uspešno za Petro Majdič. Tekaške proge imajo še vedno vsakodnevno urejene tja do olimpijske mondene Cortine, vključno s predori s snegom vred. V dolžini 30 kilometrov v eno smer je treba le enkrat peš čez cesto. A v tistih dolinah kozolcev ni več, si bo pa traso pod dvatisočaki in kakšno božje znamenje ob smučini zapomnila Tina Maze, če bo kdaj izpolnjevala olimpijsko stavo. Prav na to povezavo s Cortino največ stavijo, čeprav imajo proge speljane proti sosednjemu Innichenu/San Candidu, kjer se smučina razcepi proti Sillianu ali proti Sextenu/Sestu.
Vierschach/Versciaco, kar boste prebrali na obcestni tabli, je prvi kraj čez mejo na italijanski strani. Slovensko bi ga imenovali Vršič. Meje v združeni Evropi praktično ni mogoče več zaznati, tekaške smučine in poleti kolesarske ceste gredo gladko čez nekdanjo mejo. Vierschach se ponaša z velikim smučiščem na jugovzhodni strani kraja, že na pobočju Karnijskih Alp. Po obisku so prve dni marca zaradi hladnejše lege presegli tistega nad Sillianom. Namig: za 20 evrov startnine se 20. marca lahko amaterski smučarji pomerijo na 3. Helmissimo, 4,2 kilometra dolgi smučarski progi z 900 metri višinske razlike. Smučišče se po velikosti primerja s tistim nad Sillianom.
Sankanje in pohodi z baklami
Od nekdaj je Sillian, zadnji večji kraj na avstrijski strani, večje središče Zgornje Pustriške doline (Hochpustertal). Tam je odcep proti Ziljski dolini in na drugi strani proti dolini Villgraten, sicer je le eden od večjih krajev v zgornjem toku Drave. Smučišče nad Sillianom je speljano po južnem pobočju na goro Thurntaler (2410 m), levo nad Dravo. Kljub odjugi v dolini so smučarji pohvalili odlično smuko, na osmih žičnicah. Sankanje, pohodi z baklami, številne priložnosti za turne smučarje, ki jih je videti že zjutraj ob robu smučišč, so le dodatna ponudba, ki ni živa le na turističnih letakih. Sillian je zelo močan tudi poleti. Pri promociji veliko stavijo na kolesarstvo. V celotnem okolišu skoraj vsako leto gostijo eno od etap dirke Po Trentinu ali Po Avstriji, pred dvema letoma so tudi veliki italijanski Giro. Kolesarska steza je že speljana do Dravograda, od Dobbiaca naprej je urejenih že 320 kilometrov, se pohvalijo.
Če vzamemo za središče Sillian, sta v oddaljenosti 15 kilometrov, tako kar dva velika tekaška centra, Toblach/Dobbiaco in Obertillich. Slednji leži na južnem pobočju Lienških Dolomitov, obrnjen proti Karnijskim Alpam, tam, kjer izvira koroška reka Zilja. Pri prvem stavijo na tekaško promocijo skozi tekaški svetovni pokal in Tour de Ski ter povezavo s Cortino. V Obertilliachu bolj na biatlon in množični maraton Dolomitski tek iz niza Worldloppet, če ga ne morejo pripraviti v Lienzu. V Obertilliachu, v smeri proti vasem proti Sillianu in na drugi strani ob potoku Zilja navzdol, je vsakodnevno urejenih skoraj 40 kilometrov tekaških prog. Speljane so tudi mimo ličnega kozolca. Vsaj na hitro ga ni mogoče ločiti od kozolca v Zgornjesavski dolini v Kranjski Gori. Tekaško-biatlonski stadion, ki mu je ime v svet ponesel kar priseljeni sokrajan, največji biatlonec vseh časov Ole Einar Bjoerndalen, po funkcionalnosti pa prekaša tistega na Pokljuki. Več kozolcev je mogoče videti na poti iz Silliana v Obertilliach (1450 m), v idilični vasici Kartitsch. Tudi kozolec dvojnik, a manj razkošen od gruntarskega na Slovenskem. Dober kilometer stran je idilično na rob pobočja, s prekrasnim razgledom na celotno dolino s Sillianom, prislonjena vasica St. Ostwald. Tako kot Obertilliach ima veliko vaško smučišče, lepo vzdrževano in vsaj med tednom nalašč za obilno smuko.
