Iz zelene krošnje Objektiva (6. februarja) štrli veja, ki vabi, da bi se človek obesil. Gospod M. Crnkovič nastopa v miselni risanki o iPadu in računalniški renesansi. S čelom se do tal klanja "obličju sodobnega potrošništva" in spreminja ljudi v telebane kot polena tržnega grmadenja. Zanj smo bralci - tisti pred zasloni, z iPadom v roki ali z Objektivom v naročju - telebani.
Gospod Crnkovič kot prikrajšan tehnik oglašuje iPad in njegove računalniške sorodnike. Pri tem ne postavlja na ogled le svojih mnenj in arogance, kot smo navajeni, temveč govori kot posebna "instanca" (javnopravni organ na določeni stopnji). Ne pravi, da so Applovi podvigi tržno ustrezni, zaželeni in podobno, temveč razglaša: "Za poslovno uspešnost Appla se sploh ne bojim. Applov iPad pozdravljam." To so ocene svetovnega ekonomista. Škoda, da ni pred dnevi nastopil tudi v Davosu in tam pozdravil nekaj zasutih tunelov in greznih jam. Gospod je odrezav in vzvišen kot vedno: bralca, ki je po nesreči stopil v njegovo prejšnjo kolumno in izrazil svoje mnenje, imenuje "anonimni idiot". Za razliko od tega se bom sam podpisal. Za tehnični pomislek, ki ga je nekdo omenil, pa pravi, "da je le nateg, pa v rit si ga naj vtakne". Citiram, da bi bil razviden bogat slog, tudi intelektualni lesk.
Vendar pa gospod še ni povsem izpuhtel v svet svojih cinizmov. V besedilu uporablja še nekaj domačih besed: govori o škatli in ne o boksu (box) in podobno, sicer pa postreže s kislopekočo brozgo. Kengurujsko preskakuje slovenščino s hoduljami: "follow-upsi, background zgodbe, večerni overload, live blogi, svetovni market leader, Mac user, Windows userji (samostalnik v množini; nikar izraza ne berite kot glagol), slovenski online PC-kmet, skonektani odrasli, touchscreen, flipanje, skrolanje, zumiranje, tvitanje in druge rozine, najbrž vse v počastitev kulturnega praznika.
Razumem, da je Crnkovič prerasel slovenski jezik. Po neuspehu germanizacje, italijanizacije, jugoslovenizacije in slengizacije našega jezika dokazuje, da slovenščina v novih zgodovinskih in civilizacijskih razmerah ni sposobna, da bi izrazila pojavnosti in razmisleke sodobnega sveta - ali pa - da se njegov duh lahko vzpenja, razpenja in napenja samo s tujo palico za skoke v višino. Tudi premier Pahor se v čustvenih trenutkih zateka k angleškim poudarkom, kot da domači jezik ne more izraziti vseh stisk vladanja. Predsednik republike Türk pravi, da je izobraževanje "kul". Novinarji radi svoje članke začinijo z angleškimi ocvirki, posebno v športu in sicer. Najstniki in drugi s "ful in kul" niso samo skrajšali in poenostavili svojih komunikacij, odrinili so množico slovenskih besed in izrazov. Po filozofu Galimbertiju sledi premik pogovorov v kretnje, v fizične stike - in spopade. Slovenščina je trenutno dobra samo še za delavce, morda za sindikate, za njo si prizadevajo zamejci, študira jo tudi vse več tujcev. V prihodnje pa ne bo več potrebna, dovolj bodo črtaste kode za izdelke in črtaste delovne halje za delavce - to je vse, kar od nas pričakujejo in potrebujejo sodobni dobičkarski kapitalisti in lokalni kolaboranti. Dovolj je, da ljudje kupujejo, volijo na nekaj let in godrnjajo vsak dan, misliti in govoriti jim ni treba. Slovenščina je lokalni jezik - bolje, da ga pokopljemo sami, kot da ga pospravijo tuji okoljevarstveniki. Domnevam, da bodo Romi ohranili svoj jezik, slovenski domorodci ga ne bomo. Dovolj je, da predsednik države, premier, kolumnist Crnkovič in poslanec Branko Marinič (po izpitu v Kranju) znajo tuje jezike.
Pa še "izhodna" misel. V času germanizacije smo prevzemali nemške besede, a zavedni predstavniki javnosti, pisci, novinarji niso pisali napol nemško; intelektualci so se zavzemali za slovenščino, ki nam je ostala. V času jugoslovanstva smo sprejemali "južno izrazje" (in miselnost), a naši misleci in pisci doma niso govorili napol srbohrvaško; pisatelji in drugi so branili slovenski jezik, ki se je ohranil. Zdaj, v samostojni državi, v demokraciji za domorodce, v Evropi, kjer so se uveljavili nacionalni jeziki kot bogastvo le nekaterih, pa se vsi papagajsko ličijo z angleščino. O slovenščini kot osebni kulturni izkaznici v EU, v svetu in v lastni zavesti se najčešče piše v "pismih bralcev". A bralci smo telebani in "userji", kar politiki in Crnkovič berejo glagolsko. Peter Sloterdijk omenja cinizem sodobnega domorodca: "Biti neumen in imeti delo, to je sreča" - in obrnjeno: Biti inteligenten in kljub temu opravljati neumno delo.
Ivan Seničar, upokojeni veleposlanik, Celje
