Kljub svoji javno izraženi levičarski poziciji je preživel nacistično okupacijo v Parizu, kjer je zaradi že prepoznanega zvezdništva brez večjih težav ustvarjal, čeprav zaradi umestitve v vrsto tako imenovanih »degeneriranih umetnikov« ni smel javno razstavljati. Neposrednih političnih komentarjev se je izogibal, čeprav zaradi viharnega časa ni mogel povsem mimo njih; ob koncu vojne se je nemudoma včlanil v komunistično partijo, ki je uradno ni nikdar zapustil. Jutri zvečer, za javnost pa v četrtek zjutraj, bo v Mestnem muzeju Ljubljana svoja vrata odprla razstava Bikoborbe. Mit. Eros., ki predstavlja grafično zapuščino tega razvpitega umetnika, torej dela, ki vsaj povečini niso pomenila njegove osrednje usmeritve, ampak so nastajala vzporedno z ambicioznejšimi projekti. Predstavljena grafična dela in skice iz zasebne zbirke Fetzer datirajo v obdobje 30. let prejšnjega stoletja in kasneje, ko je bila njegova likovna inovacija že nepreklicno končana.

Obetavni pariški začetki

Španec Pablo Picasso (18811973) je postal profesionalni slikar okoli leta 1901, ko se je dvajsetleten prvič preselil v center takratnega umetnostnega sveta – Pariz. Že pred tem je veljal za perspektivnega umetnika v domovini, predvsem na račun svojega ambicioznega očeta, slikarja in pedagoga, ki je opustil lastno kariero, da bi sinu omogočil kar najboljšo izobrazbo in pogoje za veliki skok. Picassov vzpon in uspeh tako ni bil slučajen, pač pa načrtni podvig, ki ga je najprej vodil skozi trendovske smernice realizma do svojevrstnega simbolizma na prelomu stoletja.

Prvo veliko prelomnico v njegovem delu prinese tako imenovano modro obdobje, povezano s prihodom v živahni Pariz. Tu je živel in delil začetno pomanjkanje s prijateljem Carlosom Casagemasom, ki je leta 1901 zaradi neuslišane ljubezni storil samomor. Picassa je to popolnoma strlo, iz česar se je porodila biblična kompozicija Spomin: pogreb Casagemasa, ki je vehementno najavila njegov novi slog. Prav s tem delom je izkazal tudi vpliv velikih španskih mojstrov, katerih dela je spoznal v madridskem Pradu, Diega Velasqueza, Francisca Goye in zlasti El Greca, saj je omenjena slika nastala kot neposredna referenca na Grecovo kontroverzno delo Pogreb grofa Orgaza iz leta 1588. V nadaljevanju je uveljavil izrazito hladen, melanholičen slog modrih tonov, kjer prevladujejo monokromne ploskve, vsebina pa se osredotoča na kompleksne medčloveške vezi, odtujenost in žalost kot neposredni vpliv intimnega doživljanja sveta okrog sebe, metaforično prelitega v likovni jezik.

Herojski čas kubizma

Leta 1904 je, opogumljen s prvimi uspehi, začel naslednje, tako imenovano »rožnato obdobje«, s katerim je prešel na živahnejši kolorit in nekoliko pozitivnejšo tematiko. Upodabljal je ljudi z družbenega roba, cirkusante, akrobate, klovne ter njihove mitološke inkarnacije, kar odraža tudi lastni status mladega umetnika iz boemskega Montparnassa. Prve zametke komercialnega uspeha je dosegel leta 1907, ko je s sliko Avignonske gospodične najavil svoje morda najpomembnejše, vsekakor pa najbolj revolucionarno kubistično obdobje. V tandemu z Georgesom Braqueom je spočel gibanje, ki je povsem razbilo do tedaj uveljavljeno klasično pojmovanje umetnosti. Kubizem je sprva povzročal zgražanja in zavračanje stroke, a je kmalu postal akademska konvencija in del umetnostne tradicije. Skozi to herojsko obdobje so kubisti postavljali mejnike nove umetnosti: klasično perspektivo slike, ki dojema upodobljeni predmet iz enega samega gledišča, so razčlenili na skupek različnih pogledov iz več točk. Od povsem razčlenjenih in v dvodimenzionalno občutje prevedenih figuralnih slikarskih upodobitev je v naslednjih letih prešel k rabi vsakdanjih predmetov v kolažih in asemblažih. Kot vrhunec kubističnega obdobja, že v njegovem zatonu, je prepoznana oljna slika Harlekin iz leta 1915, kjer je osnovno figuralno kompozicijo minimalistično razstavil na posamezne stilizirane ploskve, ki pa se ne odrekajo nakazanemu realizmu; tega Picasso ni nikdar popolnoma opustil.

Ker je bil Pablo Picasso v tistem času vselej korak pred svojimi sodobniki, je lastno usmeritev pogosto menjal in v svojem iskanju vselej stremel k večni avtorski inovaciji. Na njegovo ustvarjanje so morda najbolj vplivali zasebno življenje, intimna vprašanja in dileme, osebna izpolnjenost, ki se je v veliki meri vrtela okoli njegovih partnerk. Leta 1918 je na popotovanju po Italiji spoznal balerino Olgo Koklovo, svojo prvo ženo, in prav ta mentalni preskok, odmik od razuzdanosti pariškega življenja, se je odrazil v njegovem ustvarjanju. Vrnil se je h klasičnemu slikarstvu s skrajno realistično motiviko, ki ji je vselej vdihoval lastne prepoznavne monumentalne poteze.

Skozi 20. in 30. leta je ustvarjal nekatera najznačilnejša in zaradi realistične (ter kasneje nadrealistične) narave v širši javnosti najbolje sprejeta dela, med katerimi posebno prelomno mesto v odnosu do predhodnega ustvarjanja zavzema slika Ženske na plaži iz leta 1923. V tem obdobju so nastale tudi grafične serije Ovidove Metamorfoze (1931) in pozneje Vollardova suita (1933–1936), ki bodo predstavljene tudi na ljubljanski razstavi in kjer zlasti slednja izkazuje preizpraševanje samega sebe kot umetnika in človeka. Ponavljajoči se mitološki lik Minotavra nakazuje Picassovo razgibano in utrujajoče življenje, prikazuje ga kot človeka, pijanca in ljubimca, ki ženske posili in jim naredi otroka, zaradi česar živi pregnan v svojem svetu. Praznina, prevevajoča njegove misli, se je kazala kot posledica blišča slavnega umetnika, ki še vedno preizprašuje lastno delo ter išče nove inovacije in senzacije.

Zvezdnik brez izzivov

Kot številne sodobne zvezdnike so ga trla globoka eksistencialna vprašanja; manjkalo mu je resničnih izzivov, vsa vrata so mu bila vselej odprta, delal je, kar ga je bila volja – vsaka njegova poteza se je v skladu z delovanjem umetnostnega trga spremenila v zlato. Po prekinitvi razmerja z Olgo Koklovo, od katere se zaradi delitve zapuščine nikdar ni želel formalno ločiti, se je zapletel v skrito razmerje s tedaj mladoletno Marie-Therese Walter, kasneje z jugoslovansko fotografinjo Doro Maar ter sredi vojne vihre s Francoise Gilot. Čeprav se je Picasso izogibal neposrednemu političnemu udejstvovanju, je leta 1937 pod močnim vtisom krvave državljanske vojne v domovini ustvaril grafiko Francove sanje in laži, kjer je militantnega generala prikazal kot pošast, katere zločine zaustavi bik, nekaj mesecev kasneje pa slavno Guernico kot ekspresivno kritiko razraščajočega militarizma in totalitarizma. Ta ogromna slikarija (meri kar 350 krat 776 centimetrov) je bila sicer naročilo republikanske španske vlade za svetovno razstavo v Parizu istega leta, s čemer je še zadnjič želela prepričati svet o grozotah brezkompromisne fašistične hunte. A kmalu so bile z zmago fašističnega Franca pokopane vse iluzije tedanje Evrope. Leto dni po izbruhu druge svetovne vojne je bil okupiran tudi Pariz, ki ga Picasso ni zapustil, pač pa je ostal v intimi lastnega ateljeja ter ustvarjal mrakobne metaforične prizore smrti, okronane s sliko Mrtvašnica neposredno po osvoboditvi mesta.

Marksistično navdahnjeni teoretik John Berger ga v svoji študiji The Success and Failure of Picasso predstavi kot fenomen in produkt zahodnega umetnostnega sistema, kot umetnika, ki je svoja velika dela ustvaril v zgodnjem, kubističnem obdobju, medtem ko je prav konec vojne pomenil njegov nepreklicni umetniški zaton: »Picasso je zdaj slavnejši in bogatejši kot kateri koli in kadar koli živeči umetnik. Kar koli si želi posedovati, lahko postane njegovo že s tem, da to stvar nariše.«

Picasso je namreč v starosti doživljal nepopisno zvezdniško slavo, ki jo je v veliki meri ustvarjal tudi sam, preseljen v luksuzno vilo na Azurni obali, pogosto pojavljajoč se v medijih in javnem življenju. Kljub romantičnim zapisom o njegovem trpljenju zaradi zvezdništva se vendarle zdi, da je k temu stremel vse svoje življenje. Uspel je preobrniti tradicijo likovnih umetnikov, ki so lastno slavo, priznanje in umestitev v zgodovino običajno dosegli šele po smrti. Njegovo notranje trpljenje je izviralo predvsem iz dejstva, da njegova pozna dela niso bila več prelomna in da je pomenil zgolj umetnika preteklosti. Njegove serije predelav del starih mojstrov, ekspresivne podobe intimnega okolja in obsesija s stiliziranimi ženskimi akti so sicer ostali iskani kupoprodajni artikli, ki pa niso predstavljali nikakršnih premikov v umetnosti tistega časa. Do leta 1973, ko je preminil, je zahodna umetnost ubirala povsem druge poti: slikarstvo je počasi izgubljalo dominantno vlogo, Pariz ni več pomenil centra umetnostnega sveta, Picasso pa je ostal legenda moderne umetnosti iz njene najzgodnejše faze.