Polemiziral je z "delodajalci in neoliberalno usmejenimi ekonomisti, da je fleksibilnost dela premajhna in da zmanjšuje konkurenčnost gospodarstva".

Kot minister si je hitro pridobil sloves najbolj neoliberalnega ministra v Pahorjevi vladi. Tej oznaki se upira in razlaga, da so stvari boj zapletene.

Ime vašega ministrstva zveni kot medijska hiša. Imate Delo in Družino. Kdo pa izdaja Socialne zadeve?

To je zadnje čase tako nepopularno, da tega nihče ne bi kupil. Pravijo mi, da je sociale preveč in da zato nihče noče delati. Sam ne delim tega mnenja.

Pa vendar v drugem delu ustave piše, da je Slovenija socialna država…

To je res.

Kako jo razumete?

Noben državljan ne sme biti socialno ogrožen. Njegova eksistenca mora biti zagotovljena. Če sam tega ne zmore, mora nastopiti država.

Kdaj država mora nastopiti?

Najprej si zase odgovoren sam. V naših okoljih so praviloma ob tebi družina, sorodstvene, prijateljske, poklicne in sosedske mreže, v katere si vpleten. Potem pridejo ožje lokalne skupnosti in dobrodelne organizacije. Na koncu, običajno pa že prej, nastopi država, ki mora preprečiti, da bi nekdo padel pod prag revščine.

Koliko ljudi je v Sloveniji ogroženih z revščino?

Za to imamo natančne pokazatelje. Izkaže se, da jih nekaj vedno pade pod prag. V odstotkih je to malo. Po stopnji tveganja revščine je Slovenija na četrtem mestu v Evropi. V absolutnih številkah pa ni tako malo. Ogroženih je okrog dvanajst odstotkov prebivalstva.

Revnih je več kot sto tisoč ljudi?

Revščina se različno definira. Imamo dva podatka. Enega uporablja Evropska unija. Kdor ne dosega šestdeset odstotkov mediane dohodka, je izpostavljen tveganju revščine. Pri nas to znese 12,3 odstotka prebivalstva. Drugi način so uporabili na Inštitutu za ekonomska raziskovanja, kjer se računajo življenjski stroški. Vzeli so dvajset odstotkov ljudi z najnižjimi dohodki. Ugotovimo, kakšna je sestava porabe življenjskih potrebščin in koliko to stane. Niso vsi v enakem položaju. Če nekdo živi sam, ima drugačne stroške, kot če živi v skupnosti. Če ena žarnica gori dvema, je življenjski strošek nižji.

Vzhodnoevropska delovna sila naj bi bila bolj fleksibilna od zahodnoevropske. Delovna sila je cenejša, odpuščanje delavcev je lažje, delovni trg pa bolj sproščen. Stopnja socialnosti evropske države se s tem zniža, ker je delovna sila cenejša in manj zaščitena. So postkomunistične države naredile idejo socialne države bolj šibko? Koliko to velja za Slovenijo?

Za takšno idejo države bi se vam lepo zahvalil. To ni naš koncept. Mi govorimo o varni prožnosti. To pomeni, da je delovna sila dovolj prožna. Lahko je prožnejša kot danes. To nikakor ne pomeni samo lažjega odpuščanja in zaposlovanja. Vključuje lažji prehod med delovnimi mesti pri istem delodajalcu in med delodajalci. Prehod iz poklica v poklic, pripravljenost na izobraževanje. Država nastopi s povečevanjem varnosti pri teh prehodih. Položaj zaposlenega ne sme biti bolj negotov, kot je bil prej. Sam lahko izkoristi priložnost, da ob tem napreduje, država pa ga pri teh korakih zaščiti. To ne pomeni poti nazaj v grobi kapitalizem ali opustitve koncepta socialne države.

Pa vendar je v zadnjih letih socialna država v javnem govoru pogosto izzvenela kot kletvica. Kot preostanek preteklosti, ki bremeni razvoj in gospodarstvo.

Pri nas smo takšno razumevanje srečali pri tako imenovanih mladih ekonomistih. Ta konotacija se je pri interpretaciji socialne države pogosto slišala. Tudi mene so lani v Financah razglasili za mladoekonomista. Razlika med njimi in nami je v razumevanju razmerja med varnostjo in svobodo, kakor lahko tudi rečemo prožnosti. Mi ju razumemo kot dvojčka, ki ju ne gre ločevati. Mladoekonomisti so kot cilj videli predvsem prožnost. Videli so svobodo podjetnika, ki lahko sam dela z vsemi produkcijskimi faktorji, vključno z delovno silo, kar se mu pač zdi.

Kar nekaj let se o razvoju govori kot o rasti bruto proizvoda. Visok BDP pomeni razvitost. Kako s položaja ministra razumete zdajšnji razvoj družbe? Je kriza stimulator razvoja ali njegova zavora?

Vprašanje je zapleteno. Indikatorji razvoja se ne bodo spremenili čez noč. Rast proizvoda na glavo prebivalca bo še kar nekaj časa eden od kazalcev. Upoštevati pa je treba tudi druge. Stopnja tveganja revščine je eden od njih. Kazalec razporeditve dohodka med prebivalstvo je drugi. Lahko imamo raztegnjeno dohodkovno piramido in velike socialne razlike ali bolj stisnjeno piramido. Slovenija ima še vedno majhne razlike med prebivalstvom, kljub vsem učinkom prehoda nazaj v kapitalizem. Kriza prinaša še druge kazalce, ki so povezani s finančnimi tokovi.

Ali gre država v pravo smer, kažejo denimo ekološki kazalci. Tukaj se bodo lomile filozofije in vrednote. Pri odločitvah na vladni ravni prihajajo na mizo predlogi o uvedbi taks za tiste, ki onesnažujejo okolje. Za nekatere industrije to pomeni velik strošek. Odločitev je med dolgoročnim razvojem in kratkoročnimi težavami, v katere lahko zaide podjetje ali mesto. Ljubljana bi morala, denimo, po nekaterih standardih zamenjati večino mestnih avtobusov, da bi bila stopnja onesnaževanja nižja. Razvoj lahko razumemo tudi tako.

Leta 2007 ste objavili članek Ekonomija se vedno bolj pregreva, ljudje izgorevajo. V njem ste polemizirali prav z idejo, da bi bila delovna sila v Sloveniji premalo fleksibilna. Navajali ste nasprotne statistike, da je v Sloveniji obremenitev z delovnimi urami, sobotnim in nedeljskim delom ter drugimi kazalci višja kot v Evropi, zadovoljstvo z delom pa veliko bolj pospešeno pada kot drugje. Se je v treh letih kaj spremenilo?

Ne. Pri nas imamo še vedno trend vzporednega povečevanja fleksibilnosti in intenzivnosti dela. To je v konjunkturnih časih generiralo visoke donose v industriji, ne pa izkoriščanje pameti. Moja analiza je bila, da gradimo na večji stopnji izkoriščanja delovne sile v klasičnem pomenu besede in da nismo prešli v izkoriščanje pameti. Pri fleksibilnosti je ena razlika. Še vedno smo v vrhu prožnih ekonomij, razen pri odpuščanju. To je problem, ki ga zdaj rešujemo. Po eni strani lahko sledimo logiki sindikatov, da je to še edino, kar je od varnosti ostalo. Vendar varnost lahko pomeni problem za prilagoditev podjetij na nove razmere. To lahko ogrozi delovna mesta vseh zaposlenih. Varnost lahko postane kontraproduktivna za same zaposlene. Povečati moramo prožnost, hkrati pa bolje zaščititi brezposelne in povečati stopnjo varnosti pri prehodih.

Predpostavljate družbo stalno zaposlenih, ki ščitijo varnost delovnih mest za nedoločen čas. Ampak v intelektualnih poklicih, teh, ki uporabljajo pamet, se iz leta v leto veča število pogodbenih, honorarnih in občasnih delavcev na račun redno zaposlenih. Povečal se je sloj ljudi, ki ne morejo niti razmišljati o zaščiti delovnega mesta, ker ga nimajo. Delajo iz tedna v teden.

To je resen problem. Trg delovne sile nam je razpadel na dva segmenta. Enega zasedajo zaposleni za nedoločen čas s polnim delovnim časom. To je dobršen del zaposlenih, ki jim ni treba iz meseca v mesec skrbeti, kaj bo potem. Tako kot drugod v Evropi pa se nam obseg občasnih, pogodbenih in honorarnih del vseskozi širi. Instituti za zaščito te populacije pa niso sledili trendu. Zdaj pripravljamo prav boljšo zaščito za te ljudi. Država mora ljudem, ki delajo za določen čas, ob prenehanju dela zagotoviti enake pravice kot zaposlenim za nedoločen čas. V kontekstu globalizacije ekonomije si ne moremo privoščiti manj prožnosti, morajo pa jo spremljati instituti varnosti. Predvsem so to mladi ljudje. Zagotovili jim bomo večjo podporo.

Kako boste to naredili?

Spreminjamo zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. V naslednjih tednih bo dokončan. Povečali bomo nadomestila za brezposelne, olajšali bomo vstop v status upravičenca za pomoč bezposelnim tudi ljudem, ki doslej niso bili upravičeni. Zdaj imamo tretjino do četrtino brezposlenih, ki so upravičeni do nadomestila za brezposelne, vsi drugi pa ne. Lahko so bili zaposleni tako, da niso imeli teh pravic, ali pa jim je zaradi trajanja brezposelnosti pravica ugasnila. Delež zaščitenih ljudi s statusom brezposelnosti bomo povečali in jim dali večjo zaščito.

Obstajajo celi segmenti poklicev, ki po končani univerzi v najboljšem primeru lahko računajo na enoletno pogodbo ali honorarno delo. Problem ni, da ostaneš brez dela, ampak da pet let delaš honorarno brez pravic, brez možnosti kredita, brez bolniške, brez vsakršne možnosti načrtovanja kariere. Padeš skozi vse zaščitne mehanizme, ki so prirejeni redno zaposlenim.

Mi tega trenda ne moremo preprečiti. Smo pač v kapitalizmu. Lahko pazimo na ljudi, ki vstopajo v te statuse, in smo kot socialna država pozorni, da ne padejo pod prag revščine. Ko se jim tekma ne izide, jih zaščitimo. To lahko naredimo. To je naša funkcija. Poskušamo najti načine, da te vrste dela bolj izenačimo. Študentsko delo, ki je preseglo svoj osnovni namen, bo deležno spremembe. Vsako delo šteje. Če ga opravljaš, moraš imeti tudi nekaj pravic. Šteti mora pri delovni dobi za upokojitev, zato moraš iz njega plačati prispevke. Drugače nimaš zavarovanja. Šteti mora kot nabiranje delovnih izkušenj, ko kandidiraš za druga delovna mesta. Izenačevanje teh del je eden od naših ciljev. Regulirali ga bomo skozi zakon o malem delu. Upokojencem nameravamo ponuditi možnost, da delajo naprej. Staranje populacije postavlja vprašanje, koliko časa so posamezniki lahko aktivni in skrbijo sami zase.

Drugo pa je vprašanje, kako poseči v inovativne oblike, ki jih iznajdejo delodajalci ali delojemalci. Nekaterim skupinam ustreza svobodnejša izbira oblik zaposlitve.

Kaj pa po desetih letih, ko jim to ne ustreza več?

Ko smo ponudili programe samozaposlovanja, je bil odziv izjemen. Vsa sredstva so bila izkoriščena že jeseni. Ljudem smo dali možnost, da gredo na svoje najprej z usposabljanjem in potem s subvencijo. Z našo pomočjo je nastalo 4500 mikropodjetij. Za naše razmere je to veliko. Vsi ne uspejo. Sedemdeset odstotkov pa jih po dveh letih ostane v poslu.

Res pa je, da vseh teh oblik ne spremljajo institucionalne spremembe na drugih področjih. Banke so problem. Tveganje za dolgoročna posojila se jim zdi preveliko. Tukaj je država nastopila z jamstvom za kredite. Socialna stanovanja ne sodijo v naš resor, ampak jim bomo morali začeti zagotavljati v večji meri kot doslej.

Zakaj ni socialnih stanovanj?

Zato, ker so vsa prodali. Kar so nekoč na občinah in v podjetjih imeli kot socialni fond, je šlo vse na trg. Vse je šlo v privatno lastništvo. Slovenija je po privatnem deležu lastništva na vrhu. Zdaj se prepočasi odvija scenarij povečevanja fonda socialnih stanovanj, ki bo mlajšim generacijam omogočil, da se postopno osamosvojijo. Pomanjkanje poceni stanovanj vzdržuje južnoevropski model družinskega življenja v mamahotelu. S spremembo otroškega dodatka po osemnajstem letu v štipendije bi pospešili osamosvajanje.

V drugi polovici leta 2010 boste začeli izplačevati višje socialne pomoči.

Res je.

Ob uveljavitvi prenovljene socialne zakonodaje naj bi bila višina začasne socialne pomoči 308,06, trajne pomoči pa 449,66 evra. Minimalna plača je bila novembra 459,32 evra. Razlika je skoraj žaljivo majhna. Zakaj bi se brezposelnemu splačalo delati, če je minimalna plača tako nizka?

Bolj ali manj je jasno, da se bo minimalna plača pomaknila na 562 evrov. Izhaja iz ugotovljene ravni življenjskih stroškov. Socialna država ne more dopustiti, da bi nekdo z minimalno plačo za polni delovni čas ne mogel reproducirati svoje delovne sile, če lahko uporabim ta marksistični izraz.

Nič ni narobe z njim.

Naša dolžnost je, da to zagotovimo tudi zakonsko. Vzdrževati moramo razmerje med minimalnimi prejemki aktivnih ljudi, ki imajo višje življenjske stroške, in tistimi, ki niso aktivni. Tukaj pridemo do trajne denarne socialne pomoči, ki bo imela drugo ime in približno višino, ki ste jo navedli. Pasivni ljudje imajo tudi nižje življenjske stroške, zagotavljati pa jim moramo minimalne prejemke. Od njih ne moremo pričakovati, da bi lahko še skrbeli zase s svojo ekonomsko aktivnostjo.

Začasna pomoč pa je namenjena aktivni populaciji v času, ko je brez dela in brez virov dohodka. Upoštevali bomo druge dohodke, premoženje, družinski status. To privede do odločitve, ali nekdo nekaj prejme ali ne. Predpostavljamo, da nekomu, ki je dva meseca brez zaposlitve, v tem času ni treba obnavljati stanovanja ali kupovati novega avtomobila.

Je to tako kot v Ameriki, kjer pravijo, da imajo revščino s kabelsko televizijo? A ni tako, da napetost povzročajo razlike znotraj relativnega blagostanja?

Revščina je relativna. Če bi bili naturalisti, bi rekli, da pest riža in streha nad glavo zadoščata za preživetje. Človek lahko preživi z zelo malo.

Ampak to ni bila ideja samostojne Slovenije.

Ne. To nikakor ni bila ideja samostojne Slovenije in socialne države. Mera življenjskih stroškov je relativna. Za izhodišče zato vzamemo življenjske stroške, ki jih ima prebivalstvo danes, in ugotovimo dohodkovno najnižjo skupino prebivalcev. Standard za socialno pomoč ni standard srednjega razreda. Hvalabogu, če lahko predpostavimo, da se je standard dvignil, da se bo še dvigal in da se bo meja revščine skozi absolutne številke dvigala. Zato v minimalni standard sodita radio in televizija…

Mobilni telefon?

Pomeni manjši strošek, kot če bi moral potovati naokoli, ker iščeš delo. Tudi tehnologija revnih je danes drugačna, kot je bila nekoč.

V preteklih desetletjih se je zdelo, da zakonska uveljavitev pravic konča diskusijo. Na levici se je z legalizacijo splava nehalo pogovarjati o življenju, enakopravnosti žensk, ko je z zakonsko regulativo izginila z dnevnega reda. V konservativni politiki pa so vprašanja ostala živa. Zdaj reformulirate družino. Kakšne odpore je bilo treba zlomiti?

V preteklosti so bile te napetosti bolj latentne, danes pa so bolj manifestne. Ob sprejemanju sedanje družinske zakonodaje, pred več kot 30 leti, ko so se zunajzakonske skupnosti moških in žensk priznale kot enakovredne klasični družini, je najbrž časopis Družina kaj zapisal. Ampak prostor ni bil tako odprt za konfrontacijo različnih pogledov. S prehodom v novo ureditev je nastopila bistvena razlika. Zdaj se različni pogledi bolj manifestirajo. Nekatere sami izzivamo, ko dajemo stvari v razpravo in pozivamo ljudi, naj povedo svoje mnenje.

Kaj s tem pridobimo?

Sledimo praksi življenja. Zakonodaja ima dve funkciji. Legitimira to, kar se je vzpostavilo skozi življenje kot nekaj običajnega in sprejemljivega, in kaj je tako široko prakticirano, da ne more ostati zunaj zakona ali biti kriminalizirano. To delamo zdaj, ko priznavamo legitimiteto vsem oblikam partnerskih skupnosti, tudi istospolnih. Zakonodaja pa ima tudi usmerjevalno funkcijo. Ta bi lahko bila bolj nevarna, če bi z njo vplivali na ljudi, da prakticirajo en način življenja, ne pa drugega. Omejitve postavimo samo takrat, ko en način življenja postane nevaren za druge ljudi. V družinskih skupnostih zagotovo ne najdemo takšnih primerov.

Kaj ste spremenili?

V središče družine smo postavili otroka. V kontekstu demografije je družina namenjena reprodukciji prebivalstva. Zato je otrok ključna figura znotraj družine. Partnerji lahko živijo tako ali drugače, od njihovih razmerij pa je odvisno, kako si urejajo življenje. Zato je bil premik potreben. Vsi mednarodni dokumenti gredo v to smer. Če je tako, za nas ni pomembno, kakšna skupnost otroku omogoča ustrezen razvoj. Ni pomembno, ali je to klasična družina z biološko materjo in biološkim očetom. Družine so lahko reformirane ali istospolne. Bistvena je kakovost odnosov v skupnosti, ki otroku omogoča normalen razvoj in vstop med odrasle. Družina ne izhaja več iz želja staršev in njihovih pravic. Izhaja iz otroka kot dragocenosti, ki jo moramo varovati in poskrbeti, da ji bo zagotovljen razvoj do odraslosti.

Vse oblike heterospolnih družin so zdaj sprejete kot samoumevne, ne?

Da. Kdor misli, da je otrok v enostarševski družini kakorkoli osiromašen, je pač slabo obveščen.

Nekoč so jim rekli pankrti. Bili so zunaj zakona in stigmatizirani. Se danes o čem takem sploh še kdo resno sprašuje?

Zdaj veljavna zakonodaja je naredila velik korak naprej. Naša zakonodaja bo naredila še enega. Destigmatizirala bo oblike, ki jih ljudje živijo danes.

Zakaj pri istospolnih partnerjih vedno nastane hrup? En referendum je že ustavil en zakon. Iz tega hitro nastane nepremostljiv politični problem. Kako ga razumete?

Nisem psihoanalatik in z analizo ne bi šel predaleč. Problem je najbrž na ravni vzorcev mišljenja. Moški z mačistično kulturo to dojemajo kot zanikanje vloge, ki jo imajo v družini. Zato se jim zdijo takšne družine deviantne. Podobno je pri drugih kategorijah prebivalstva. Tu so tudi kulturni in zgodovinski vidiki temeljnih vrednot, ki jih je v naš prostor prineslo krščanstvo. Vsi smo dediči te kulture in enega modela družine, ki je še vedno idealizirana kot sveta družina. Pa ta ni bila takšna, kot jo danes propagirajo, ker je bil tudi tam vmešan nekdo tretji. Vse te stvari so najbrž naložene v podzavest in izključujejo drugačnost. Tolerantnost do drugačnosti je prenizka. V naši kulturi vsekakor. Nekatere druge so za drugačnost bolj odprte.

Vi ste minister leve koalicije.

Tako, da.

Ta zakon bo sprejet?

Močno upam, da bo.

Se močno razlikuje od zakona o družini, ki bi ga oblikovala desna koalicija?

Od nasprotne strani slišimo, da bi bilo vse drugo sprejemljivo, posvajanje otrok s strani istospolnih partnerjev pa ne. Zanimivo. Tukaj je tveganje namreč najmanjše. Mehanizem posvojitve je tako zelo izdelan, da je nemogoče postaviti otroka v skupnost, za katero ni v naprej 99-odstotno zagotovljeno, da gre za okolje, ki mu lahko daš mlado osebo v oskrbo brez bojazni, da se ne bi mogla razvijati.

Govorimo o velikem številu ljudi?

Ne. Teh primerov je izjemno malo.

Pa s tem urejate stanje ali ustvarjate nove oblike družine?

Takšne skupnosti že imamo. Istospolni partnerji so denimo posvojili otroke v Ameriki in jih pripeljali sem. Kaj naj zdaj naredimo? Naj te otroke postavimo zunaj zakona? Naj jih postavimo v položaj, ki jih diskriminira? Tega država ne more. Niti mednarodna niti domača zakonodaja ji tega ne dopuščata. Ustavno sodišče tega ne dopušča. Gre za čisto legalistične vidike v kontekstu človekovih pravic. Argument nasprotnikov je, da bomo spodbudili oblikovanje istospolnih skupnosti v še večji meri.

Je argument brez teže?

Po njihovem naj bi razvoj družine in družbe šel v deviantnost. To naj bi bilo slepo črevo. Uporabljajo vse mogoče besede. Ampak istospolna usmerjenost je pač prirojena. Številke niso nič večje, kot so bile v preteklosti. Vprašanje je samo, koliko so vidni in kolikšna je stopnja tolerantnosti do različnih oblik življenja. Kako je kdo usmerjen, je vprašanje biologije. Vprašanje sociale je, koliko smo odprti do posameznikov in skupin, ki tako živijo.

Koliko je na vašo osebno politiko vplivala akademska kariera družboslovca?

Družboslovci se več ukvarjamo s temi vprašanji. Seveda smo pri odločanju za ta korak konzultirali veliko virov, raziskav, posameznikov. Rešitev ni brez raziskovalne podlage. Nisem dobil nobene raziskave, ki bi empirično utemeljeno govorila proti tej rešitvi. Pred enim letom, ko smo se vprašanja lotili, je bil zakonik v fazi, ki te rešitve ni predvidevala. Začeli smo z istimi dilemami, ki jih imajo danes mnogi. Ali je to res potrebno? Ali je to res primerno? Pogledali smo v vse študije, ki kažejo na možne nevarnosti takega koraka, in vse formalnopravno podlage. Nismo našli nobene druge pametne rešitve. Ta stoji in je konsistentna. Vprašanje je, kako se bomo soočili s predsodki, ki so vsajeni globoko v prebivalstvo Slovenije.

Filmski kritik Andrej Gustinčič je v portretu Michaela Moora zapisal, da je redka figura, ker je hkrati levičar in populist. Levičarji so praviloma elitisti, ki govorijo v hermetičnem jeziku in drug drugemu razlagajo družbo. Kje se tukaj najdete? Je levičar konstatacija, psovka, kompliment?

Ne vem, če lahko elitizem in populizem enačimo z levim ali desnim. Nisem povsem prepričan, kaj pri tem loči levo od desnega.

Se strinjamo, da delitev še obstaja?

Obstaja mavrica, na katero se razvrstijo razne pozicije. Na levo sodi občutek za socialna vprašanja. Ta je velikokrat prisoten tudi na desni, vendar je na levi kombiniran z visoko stopnjo svobode posameznika. Na desni ni vedno tako.

Lahko to konkretizirate?

Ko smo v 90. letih delali kurikularno prenovo v šolskem sistemu, smo se soočili z zelo zanimivim fenomenom, ki to lepo ponazori. Vprašanje je bilo, kaj je osnovni koncept izobraževanja otroka. Desna opcija je zagovarjala stališče, da moramo imeti v naprej izdelan model, v katerega bomo postopno vkalupili mlado osebo tako, kot si želimo in predstavljamo. V mislih so imeli krščanskega človeka z vsemi vrednotami. To je idealen model, tja ga moramo pripeljati. Leva opcija je predlagala posameznika kot odprto knjigo, ki se lahko zelo hitro odzove na svoje potenciale. Mi mu pomagamo razvijati se, kam bo prišel, pa ne moremo vedeti. Zagotavljamo mu svobodo, ne pa vkalupljenost.

Tudi na družbeni ravni je razlika med levo in desno opcijo očitna. Zaradi tega leva opcija nima tako jasno definiranih ciljev, ki jih nekateri želijo od nje. Prostor pušča mnogo bolj odprt za demokratično diskusijo in svobodno izbiro v kombinaciji z občutkom za socialo. To je razlika, čeprav desnica pogosto deklarira svobodo kot primarno. Vprašanje elitizma in populizma je nekaj drugega.

Res je težko naleteti na levičarja, ki je hkrati populist.

Sebe vključujem na levo, v skupino ljudi, ki imajo debelo izobrazbeno podlago. Ljudje so formirani skozi dolgotrajni študij, imajo urejene koncepte in se jih držijo. Meni moje delo, raziskovanje in izobrazba izjemno pomagajo pri odločitvah. Iz tega je težko izvesti populističen diskurz. Težko je menjati temeljne koncepte, kakor ustreza trenutni situaciji. Včasih je težko temeljne koncepte prevesti v žargon množic.

Tako zelo težko?

V tem pogledu imamo res nekaj težav. Hkrati pa lahko bolj konsistentno sprejemamo razvojne odločitve in usmerjamo sistem. Premalo populizma seveda lahko pomeni premajhno mobilizacijo na strani državljanov, pri katerih iščemo podporo za to, kar delamo. Pri tem imajo populisti svoje prednosti, ker so nagnjeni k večji stopnji interaktivnosti z množicami in bolj pragmatičnim odločitvam. Ampak ni nujno, da te odločitve temeljijo na premišljenih modelskih rešitvah. To je razlika.

Pri grobih vprašanjih postane očitna. Imamo krizo. Kaj narediti? Ob vprašanjih, kako rešiti bankirje in lastnike velikih podjetij, se zdi, da levica ostane brez vizije, kam peljati družbo. Ob tem pa govori v prevladujoči govorici neoliberalizma. Ali predstavitev vizije družbe za naslednji dve leti vidite kot problem?

To seveda je problem. Ta garnitura še ni uspela predstaviti formule, ki bi mobilizirala množice. Nisem pa obupal nad tem, da tega ne bomo storili. Mi smo padli v krizo prvi dan, ko smo prišli v svoje pisarne. Morali smo metati vodo s krova, da se ladja ne potopi. To smo delali prvo leto. To je bilo uspešno. Za svoje področje to samozavestno rečem. Zdaj je problem popolnoma drugačen. Ladja se ni potopila, ziba se še zelo, treba pa ji je določiti kurz. Zdaj so na vrsti strukturne spremembe. Kaj hočemo v prihodnje na področju gospodarstva in zaposlovanja. Kaj hočemo na področju sociale. Kaj z družino, invalidi in pokojninskim sistemom. Tega je veliko. V kriznem letu smo pripravili vrsto sistemskih zakonov, ki jih bomo javnosti predstavili v prihodnjih nekaj mesecih.

Menjamo zelo kompleksen sistem. Problem je, kako strukturne spremembe dolgoročne narave izraziti v petih geslih, ki kažejo državljanom pot naprej. V naslednjih mesecih nas čaka prav to.