Umetnica se je v prvem obdobju samostojnega dela, ki je pripeljalo do samostojne razstave v Galeriji Ganes Pratt z naslovom Never sure exactly what I'll find v začetku leta 2008 in do razstave v Tobačnem muzeju Strangely Involved ob koncu istega leta, ukvarjala s senzorično izgradnjo prostorske instalacije, s katero je popolnoma natrpala prostor.

Obe omenjeni postavitvi lahko označimo za tako imenovano reciklažno (trashy) estetiko. Številne sanjske objekte je izdelala do popolnosti, a vseeno je dal prostor obiskovalcu prej občutek grdega, neprijetno mehkega kot lepega. Obsežna produkcija objektov je umetnico postopoma pripeljala do nasprotnega učinka - do redukcije objektov, ne da bi s tem ukinjala željo po popolni zapolnitvi prostora. Odgovor na to likovno vprašanje je našla v fiziki in svetlobnih učinkih, ki jo zanimajo bolj kot teoretska razmišljanja o likovni umetnosti. Vsebino svojega dela sicer vedno navezuje na psihoanalizo, kar je pri doživetju njene razstave zelo prevladujoče, a pri kreativnem procesu vseeno zagovarja spontanost in eksperimentiranje, ne pa toliko taktično razmišljanje o vzrokih in učinkih. Njen ustvarjalni proces se dogaja v protislovju med premišljenim načrtovanjem in prepuščanjem toku zavesti in naključjem. A rešitev je vedno logično-matematična. Prvi eksperiment v redukciji materiala je predstavila letos na makedonskem festivalu Akto v Bitoli, kjer je prišla do optične rešitve s svetlobno instalacijo v temnem prostoru, ki so osvetljevale atlas s senčno lutko astronavta na Antarktiki in zapolnile celo vidno polje v zatemnjenem prostoru. Za instalacijo je prejela prvo nagrado za intermedijski projekt.

Najbolj bistven vsebinski element umetničinih postavitev pa je psihoanalitska interpretacija, ki je razpoznavna pri vsakem posegu v prostor. Zanima jo psihološka raven posameznika in njegovo počutje ter odziv na stanje v družbi. Pri prvih postavitvah je posegala predvsem v sanjski svet. Obiskovalca je domala teatralno (z maskami, z vabili) počasi premikala v notranjost spomina, v nelogično arhetipsko podtalje predzgodovinske zavesti, nezavednega in šamanske kolektivne preteklosti. Nevrotično obsesivno zasičenost njenih prvih postavitev pa je na razstavi Six Years Dreaming of You, Which is About 2 Hours Each Night v Likovnem salonu v Celju nadomestila mnogo bolj vsakdanja tematika. Sanjske podobe so prekrila vprašanja, povezana s kreativnostjo, z njenim delovnim procesom, kjer se imaginarni svet prikazuje kot nekaj materialnega. Če smo rekli, da je vsak umetničin likovni postopek namenjen za analizo in zbujanje določenih psiholoških stanj, potem njena odločitev, da galerijski prostor potopi v polmrak, označuje polzavedno stanje, v katero je potopljen posameznik v vsakodnevni rutini, ujet med kuhinjo, ki je v popačeni perspektivi narisana na steno, med spomine iz otroštva in med arhetipske podobe iz pravljic. Umetnica je uprizorila okolje, kjer so umske dejavnosti vedno aktivirane, tudi kadar počnemo najbolj banalne reči s sesalcem in čistilno gobico, in jih je tako povzdignila do romantičnih višin. Podobno kot pisateljica Nina Vidrih, ki ji je pomenila tudi navdih ob razstavi, pa je "mehko" kritizirala odnos do lastnega ustvarjalnega procesa, ki ga med drugim determinira ženski družbeni spol. Predsodek pred nekoristnostjo umetniškega ustvarjanja je komentirala tudi na zaprtju skupinske razstave Za boljši jutri, ko je manično sesala galerijska tla in tako "končno" počela nekaj koristnega. V prihajajočem letu načrtuje razstavo v sodelovanju z umetnico mlajše generacije Uršo Vidic, s katero nameravata problematizirati družbeno vlogo žensk.