Po napovedih ZDA in Kitajske, da sta do leta 2020 v primerjavi z letom 2005 izpuste pripravljeni zmanjšati za 17 odstotkov oz. za 40 do 45 odstotkov, je zdaj pozornost spet usmerjena na EU. Ta se je že pred časom zavezala, da bo izpuste do leta 2020 zmanjšala za 20 odstotkov v primerjavi z letom 1990, in obljubila zvišanje tega cilja na 30 odstotkov, če se bodo druge razvite države zavezale k podobnim ciljem.

Glavni podnebni pogajalec ZN Yvo de Boer je EU novembra v Bruslju pozval, naj jasno opredeli, pod katerimi pogoji je pripravljena izpuste zmanjšati za 30 odstotkov, in naj jasno opredeli finančno pomoč državam v razvoju v boju proti podnebnim spremembam. To sta sedaj še vedno glavni odprti vprašanji prispevka EU v Koebenhavnu. Natančen odgovor na obe bo predvidoma znan med samimi pogajanji v Koebenhavnu.

V osnutku sklepov decembrskega vrha namreč EU poudarja odločenost, da ohrani vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam in ob tem še vedno ponavlja svojo "pogojno ponudbo", da je v svojem prispevku k "globalnemu in celovitemu dogovoru" po letu 2012 pripravljena na zmanjšanje izpustov za 30 odstotkov, če se preostale razvite države zavežejo k "primerljivemu zmanjšanju izpustov" in če tudi države v razvoju ustrezno prispevajo "v skladu s svojo odgovornostjo in zmožnostmi".

Glede finančne pomoči pa EU v osnutku sklepov decembrskega vrha poudarja, da mora koebenhavnski dogovor vključevati zaveze za takojšnjo pomoč državam v razvoju za obdobje 2010-2012. Ob tem EU v osnutku sklepov razvite države poziva, naj naznanijo svoje prispevke in se sama izraža pripravljenost, da bo to storila, a številke so še stvar dogovora. Ne omenja pa finančnega prispevka državam v razvoju v obdobju po letu 2012.

EU sicer v svojem mandatu za mednarodno konferenco poudarja, da je to "zgodovinska priložnost", da je bolj kot kdaj koli odločna odigrati vodilno vlogo, ter da si bo prizadevala za kar največji napredek za sprejem ambicioznega in pravno zavezujočega globalnega sporazuma o podnebnih spremembah, ki bo leta 2013 nasledil veljavni svetovni dogovor, Kjotski protokol.

Konferenca v danski prestolnici mora po mnenju EU določiti glavne politične elemente pogodbe in vzpostaviti proces, s katerim bi sredi leta 2010 oblikovali celotno besedilo sporazuma. Slednji mora prav tako vsebovati dogovor o hitrem začetku izvajanja oz. priprav nekaterih dejavnosti, vključno s finančno pomočjo najmanj razvitim državam.

Celovitost sporazuma EU razume tako, da ta vključuje določila o cilju omejitve rasti globalne temperature na dve stopinji Celzija, ambiciozne cilje zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov za razvite države, ustrezne ukrepe držav v razvoju, strategije za prilagajanje na podnebne spremembe, razvoj in prenos okoljskih tehnologij ter dogovor o globalnem financiranju boja proti podnebnim spremembam.

EU sicer tudi poziva svetovne države, naj se v Koebenhavnu dogovorijo o 50-odstotnem zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov do leta 2050 glede na izhodiščno leto 1990, pri čemer naj bi razvite države do tega leta izpuste zmanjšale za 80 do 95 odstotkov. K temu naj bi v okviru skupnega zmanjšanja izpustov razvitih držav stremela tudi EU.

Te dolgoročne zaveze morajo biti po mnenju EU vodilo in merilo za oblikovanje srednjeročnih ciljev. Strokovnjaki medvladne skupine ZN o podnebnih spremembah (IPCC) ocenjujejo, da bi morale industrializirane države do leta 2020 izpuste toplogrednih plinov zmanjšati za 25 do 40 odstotkov pod raven iz leta 1990, države v razvoju pa do leta 2020 rast izpustov omejiti na približno od 15 do 30 odstotkov pod svoje dosedanje običajne vrednosti.

EU se bo v Koebenhavnu zavzemala za to, da bi vse države z izjemo najmanj razvitih oblikovale lastne načrte za nizkoogljično gospodarsko rast, v katere bi prenesle zaveze iz koebenhavnskega dogovora. Celoten sistem naj bi temeljil na merjenju, poročanju in preverjanju.

EU se zavzema tudi za vključitev letalskega in pomorskega sektorja v cilje za globalno zmanjšanje izpustov, in sicer omejitev izpustov v pomorstvu za 20 odstotkov do leta 2020 v primerjavi z letom 2005 in v letalstvu za deset odstotkov v enakem obdobju.

V povezavi z vprašanjem uhajanja ogljika, selitve industrije iz Evrope v države z manj strogo okoljsko zakonodajo, je EU v mandatu vzela na znanje seznam sektorjev in podsektorjev, ki se soočajo z resnim tveganjem uhajanja ogljika, ki ga je nedavno pripravila Evropska komisija. Obenem je zapisala, da bo v luči izkupička Koebenhavna ponovno preučila ta seznam.

EU bo v Koebenhavn poslala močno delegacijo. Evropska komisija, ki vodi pogajanja v okviru EU, bo tja poslala okoli 250 predstavnikov pod vodstvom predsednika komisije Joseja Manuela Barrosa, komisarja za okolje Stavrosa Dimasa in glavnega pogajalca EU Arturja Metzegerja. Evropski parlament bo zastopalo 16 poslancev. Prav tako bodo seveda države članice v Koebenhavn, kjer pričakujejo okoli 90 svetovnih voditeljev, poslale svoje predstavnike.