V Ljubljani je bilo veselo in povsem spontano že v noči na četrtek, ko so morali varuhi reda in miru po koncu zgodovinske tekme celo zapreti del Slovenske ceste. S pomočjo trume navijačev, ki so ob evforiji peli, vriskali, skakali in celo plezali na avtobusne postaje in konstrukcije semaforjev, da bi slovensko zastavo povzpeli čim višje, je prestolnico zajel ogromen val sreče. "Kdor ne skače, ni Sloven'c", "Mi, Slovenci" in številni drugi navijaški napevi so v nostalgikih spomnili občutek izpred desetletja, ko je kralj športa prvič obsedel Slovence in razbil mit o smučarskem narodu. "Po Južni Koreji nas ni bilo le na enem svetovnem prvenstvu. Torej nismo zamudili veliko. Priprave za Južno Afriko bomo začeli že v ponedeljek," je ljudstvo pred Prešernovim spomenikom nagovoril predsednik nogometne zveze Ivan Simič.
Ko so nogometaši prišli na oder, so navijači prižgali bakle, v zrak spustili rakete in vrgli nekaj petard, da je bila kulisa veličastna in priložnosti primerna. Reprezentanti so poplesavali od sreče ob ritmih legendarnega trojčka Predin-Lovšin-Kreslin, ki z nogometno himno Slovenija gre naprej še vedno najbolj "zažge", Dalibor Stevanovič pa je potrdil vlogo prvega reprezentančnega slavčka in zapel nekaj ponarodelih verzov. Diamantna generacija, kot je nov vzdevek sedanje izbrane vrste, je bila pred sprejemom zvestih navijačev še na obisku pri predsedniku države Danilu Türku, zvečer pa so se igralci odpravili novim klubskim izzivom naproti.
Ker je bilo povedanega že ogromno, vtisi o velikem uspehu pa se še sestavljajo v celoto, se nogometaši in strokovno vodstvo pred zvestimi navijači v prestolnici niso preveč mučili z govori, česar jim nihče ni zameril, saj so že vse povedali na igrišču, kar šteje največ. Omeniti še velja, da je ljubljanski župan Zoran Janković nadvse optimistično napovedal, da bo reprezentanca zadnjo pripravljalno tekmo pred odhodom v Azijo odigrala na novem štadionu v Stožicah, ki iz dneva v dan dobiva lepšo podobo.
