Reli po Veliki Britaniji ste končali na 30. mestu. Kako ste zadovoljni z vašo prvo tovrstno dirko?

V celoti gledano sem kar zadovoljen. S Petrom sva po vožnji napredovala iz "brzinca v brzinc". Imela sva kar nekaj težav z avtomobilom, ki je začel delovati samo na tri valje. Kasneje smo ugotovili, da je že v petek zvečer počil bat, a smo se vseeno odločili, da bomo nadaljevali z dirko. Avto je bil vozen in zato sva dirkala do konca, da sva si nabirala izkušnje.

Poseben izziv je bila tudi makadamska proga, ki je imela veliko pasti. Kako ste se spopadli z njo?

Predvsem je bila hitra. Na makadamu v Veliki Britaniji je bila povprečna hitrost višja kot na relijih na asfaltu v Sloveniji. Je pa treba nekaj časa, da se privadiš na vso "brzino", "rukanje" in tresljaje, ko voziš preko jam na progi, ki jih povzročijo dirkalniki pred teboj.

Že na prizorišču ste dejali, da vas je proga predvsem fizično zelo izmučila.

Kot že rečeno, je to bil moj prvi makadamski reli in sam si nisem predstavljal, da lahko na progi nastanejo luknje takšnih dimenzij, da si slovenski kmet niti s traktorjem ne bi upal peljati čez. Mi smo avto dvignili 30 centimetrov visoko, a je vseeno pol časa dirke drsal po tleh s spodnjo zaščito na podvozju. Tega se je bilo enostavno potrebno navaditi, saj so bile nekatere luknje tako velike, da ko je avto zapeljal v njih, mi je volan kar izpulilo iz rok. Na cesti so ležale še skale in na vse to pred dirko preprosto nisem bil pripravljen. S Petrom sva se veliko naučila in naslednjič bo zagotovo boljše.

Koliko vam je bil v pomoč angleški del ekipe in svetovalec Mark Higgins?

Če ne bi bilo Higginsa, bi potreboval mnogo več časa, da bi spoznal, kako hitro se lahko avto na makadamu sploh pelje. Najbolj mi je pomagala vožnja, ko je za volanom sedel on in sem videl, kaj avto dejansko zmore in kaj vse si lahko voznik privošči. Da bi sam vse skupaj spravil na cesto na takšen način, je bilo praktično nemogoče. Sva pa s Petrom precej dobro ujela ritem, sledila radarju in peljala relativno hiter tempo.

Kakšno je bilo dogajanje ob progi?

Vzdušje ob progi je fantastično. Čeprav je bila megla in dež, je bilo ogromno ljudi. To so bile nepregledne kolone vozil, ki so se po končanem "brzincu" peljale domov. Vozni park je na svetovnem prvenstvu res enkraten. Takšnega ni nikjer drugje, a ljudje so ostajali ob progi do zadnjega avta na dirki.

Boste še kdaj šli na takšno dirko?

To ni odvisno samo od mene. Želja je seveda prisotna, a ena dirka svetovnega prvenstva na leto je bolj doživetje kot dirkanje, tako da stremim k temu, da bi peljal še več takšnih dirk. Koledar za prihodnje leto je simpatičen, saj sta kar dve dirki prvenstva PWRC na asfaltu in če bi nam uspelo zbrati vsa potrebna sredstva za odhod na Korziko in v Nemčijo, bi to bil velik uspeh.