Celjska raziskovalka, pisateljica in poliglotka Alma Maximiliana Karlin je bila zagotovo njihova naslednica - v času, ko je bil za žensko iz meščanske družine že sprehod brez spremstva do sosednje vasi nekaj potencialno nespodobnega, se je odpravila na osemletno potovanje, na katerem je obiskala vse celine, napisala vrsto literarnih in poljudnoznanstvenih del, zbrala ogromno etnografskega gradiva, popisala in izrisala azijsko, avstralsko in južnoameriško floro ter stopila na kraje, kot so na primer ljudožerski otoki Papue Nove Gvineje, na katerih se je do takrat znašel le malokateri evropski moški, zagotovo pa še nobena evropska ženska. Njeno potovanje se tudi sicer nekoliko razlikuje od podvigov drugih popotnic opravila ga je brez državne pomoči, družinske rente, zvez, priporočilnih pisem in družbenega statusa, ki je popotniške otroke svetovnega imperija na marsikateri način ločeval od navadnega dekleta iz avstro-ogrske province.
Izobraženka in popotnica
Alma M. Karlin se je rodila leta 12. oktobra leta 1889 v nemško govoreči družini v Celju. Na svet je prišla s hromo levo stranjo telesa in opazno očesno napako, a se je kljub svoji krhkosti pri 18 letih odpravila od doma. Prva postojanka je bil London, kjer je po sedmih letih železne discipline, samostojnega učenja in rednega dela v prevajalski agenciji z odliko opravila izpite iz angleščine, francoščine, danščine, italijanščine, norveščine, ruščine, španščine in švedščine. Ob začetku prve svetovne vojne, ko je kot državljanka Avstro-Ogrske v Angliji postala nezaželena, je odpotovala na nevtralno Norveško, zatem na Švedsko, nato pa se je za nekaj časa vrnila domov, da bi se tik po koncu prve svetovne vojne odpravila na novo, daljše potovanje.
Odločila se je namreč, da bo postala pisateljica - odhod v svet naj bi ji razširil obzorja, jo navdihnil in ji zagotovil material za prihodnja literarna dela. Velika težava je bil denar - novopečena umetnica ga namreč ni imela in je zato povsod, kjer se je ustavila, morala opravljati tako fizična kot prevajalska in novinarska dela, potovala pa je z najnižjimi stroški in v nevzdržnih razmerah tretjega razreda prekooceanskih ladij, kjer je bila edina belopolta, včasih celo edina ženska. Zaradi svoje izjemne izobraženosti in obenem grozne obubožanosti se je gibala v najrazličnejših krogih - v Peruju je kot cerkvena miš živela ob kruhu in vodi, v Panami je postala prva ženska tolmačka, na Japonskem se je gibala med umetniki in dobila službo na evropskem veleposlaništvu, na fidžijskih otokih pa zopet v popolni bedi živela v sobi s kuščarji, podganami in raki.
V osmih letih je obiskala še ZDA, Avstralijo, Novo Zelandijo, Korejo in Kitajsko, Nove Hebride in Novo Gvinejo, Salomonovo otočje, Indonezijo, Singapur, Tajsko in Indijo. Na južnem morju je zbolela za malarijo in težko depresijo, ki jo je morila predvsem zaradi neodmevnosti njenega dela v Evropi. Zaradi fizične in duševne izčrpanosti ter pomanjkanja denarja se je ob koncu leta 1927 vrnila v Celje, kjer je po le nekaj mesecih pokopala svojo mater.
Od uspeha do anonimnosti
Po prihodu domov so se za njeno pisateljsko kariero začeli boljši časi. Leta 1929 je izdala prvi del potopisne trilogije, Samotno potovanje, ki sta mu sledila še Urok južnega morja in Doživeti svet. Odziv je bil odličen - kmalu sta prišla prevoda v finščino in angleščino ter bralna turneja po Nemčiji, Nizozemski, Veliki Britaniji in Franciji, o njenem delu naj bi pisalo več kot sto časopisov po svetu, nastali pa so tudi nemški, avstrijski in švicarski klubi oboževalcev. Alma Karlin je tako postala ena najbolj branih nemško govorečih avtoric 30. let prejšnjega stoletja, po zaslugi nekega radijskega intervjuja pa se je z njenim delom seznanila tudi 16 let mlajša slikarka s Švedske Thea Schreiber Gamelin, ki je kmalu postala tudi njena doživljenjska partnerica.
Kljub uspehom s potopisi si je Alma Karlin ves čas prizadevala, da bi jo priznali tudi kot "resno" in ne "le" potopisno avtorico, zato se je kmalu preusmerila v duhovno in ezoterično leposlovje s teozofskimi tezami o povezanosti duš in univerzalnih moralnih resnicah, s katerimi naj bi dosegli harmonično sobivanje vseh religij in narodov. Kljub temu da je teozofija spremljala večino njenih del, je pisateljica gojila tudi številne evropocentrične nazore svojega časa, trdno verjela v "čistost ras" in ostro nasprotovala "medrasnemu" križanju, saj naj bi peljalo v moralni in duševni propad, ki ga je tudi opisovala v tragičnih ljubezenskih zgodbah. Kljub omenjenim nazorom biografija zanimive Celjanke beleži tudi njeno zaroko s Kitajcem v Londonu, ki jo je sicer kmalu razdrla, poleg tega pa naj bi se še dvakrat zaljubila v moške "tuje rase", s katerimi sicer nikoli ni realizirala razmerja, saj "me, bele ženske, ne smemo pustiti na cedilu svoje rase". Tudi drugih odnosov z moškimi se je pisateljica najraje izogibala - namesto njih je izbrala umetnost in celo zapisala, da je za umetniško ustvarjanje nujen pogoj "nedotakljivost ženskega telesa".
Njeno življenje v Celju se ni končalo mirno. Alma Karlin je kmalu postala odkrita nasprotnica nacizma, in ko je pomagala dvema protinacističnima beguncema, sta jo doletela prepoved njenih knjig in zapor, iz katerega so jo izpustili s pomočjo zvez njene partnerice. Potem je izvedela, da se nahaja na seznamu deportirancev v koncentracijsko taborišče in je zbežala v partizane. Ker je slabo govorila slovensko, je vedela, da je Slovenci nimajo za svojo, ravno tako pa se zaradi nacizma ni več počutila kot Avstrijka. "Sem državljanka sveta," je tedaj zapisala in zavrgla kakršno koli nacionalno razvrščanje. Po koncu vojne je bila kot nemško pišoča ustvarjalka v Jugoslaviji nezaželena, medtem ko je v tujini zanimanje za njeno delo ugasnilo. Vilo, v kateri je živela, so kmalu nacionalizirali, zato se je skupaj s Theo Schreiber Gamelin preselila v skromno zidanico na hribu Pečovnik. Odrezani od sveta sta naslednjih enajst let preživeli v pomanjkanju in anonimnosti. Nekdaj velika evropska popotnica Alma M. Karlin je umrla leta 1950 za rakom in tuberkulozo.
