V obratih hladilno-zamrzovalnih in pralnih strojev se začno ustavljati tekoči trakovi, okoli poldneva je množica že na prostem, vedno več jih je. Pozivi nadrejenih, naj se vrnejo in zberejo po skupinah, naletijo na nezlomljiv upor. Ljudje nočejo nazaj. Iz izkušenj vedo, da bi bil to le še eden tistih sestankov, s katerimi jim operejo glavo in jih naredijo spet poslušne, razumevajoče, solidarne in pokorne. Vodilni medtem mrzlično iščejo rešitve.

Uprava delavcem v torek napiše sporočilo, da bodo uradne ure za individualna vprašanja glede izplačil plač v posameznih programih potekale ob določenem času v obratnih pisarnah v sredo in četrtek v navzočnosti izvršne direktorice za kadre, njenega pomočnika in direktorjev posameznih programov. Za javnost uprava pripravi sporočilo, da je pri obračunu plač prišlo do napake, ki jo bodo nemudoma popravili in razliko premalo izplačanih plač ljudem nakazali še isti dan. Suh birokratski ukrep delavcem ne vrne miru ne upanja, da bodo v posamičnih pogovorih z ekipo direktorjev karkoli dosegli.

Ugled firme, za katero so se bili pripravljeni poniževati in dolgo molčati, nenadoma postane neznosno breme in ko na prizorišče prispejo novinarske ekipe, so prvič pripravljeni povedati v kamere, da iz njihovih domov ne odsevajo kristali swarovski, ampak navadna revščina. Pred istimi kamerami v torek popoldne spontano izžvižgajo predsednika uprave Franja Bobinca. Njegove briljantne pogajalske veščine odpovedo pred množico, ki se zaveda, da je podcenjevana in obravnavana kot strošek dela.

Uprava v prvih urah upora ni dojela, da na tovarniškem dvorišču ne stoji strošek dela kot statistična ekonomska kategorija, ampak živa množica ljudi, ki čuti, misli in nenadoma diha kot eno. Eden od članov uprave je novinarski kolegici v torek popoldne dejal: "Ko boste novinarji odšli, se bodo razšli."

Ni dojel, da ljudje tam niso zaradi kamer, ampak zaradi sebe, svojih stisk, svojih otrok, ki jim ne morejo privoščiti spodobnega standarda, kaj šele peščice kristalov swarovski, ki bleščijo s prestižnih Gorenjevih hladilnikov in jih piarovske službe vneto predstavljajo v javnosti kot podobo velikodušnosti, ker je ta prestiž pač namenjen dobrodelnim dražbam v Moskvi, Londonu, Beogradu...

Dobrodelne dražbe za Gorenjeve delavce, za katero bi sami izdelali kak rožnat ali črn, s kristali posut hladilnik, še ni bilo, čeprav so v najtežjih časih držali pokonci vso firmo, strnili vrste, ko je pogorela Galvana, s stisnjenimi zobmi decembra lani vstopili v svetovno gospodarsko krizo in se odpovedali desetim odstotkom plače iz solidarnosti, da ne bi bilo prevelikih odpuščanj.

Zaradi svoje "usrane" plače…

Besede predsednika uprave "vsi smo na istem" so v dneh upora zvenele kot nepremišljena predrznost človeka, ki si je pridobil lastninski delež Gorenja in mu nikoli ni treba z nakupovalnim vozičkom stati v isti vrsti s svojimi mezdnimi delavci pred blagajno diskontnih trgovin. Drobna rdečelasa delavka mu je vrgla v obraz, da svojemu otroku ni mogla privoščiti počitnic zaradi svoje "usrane" plače in ker so jo na banki ocenili kot kreditno nesposobno.

V torek pozno zvečer uprava očitno še vedno ni dojela, da Gorenje doživlja nenadni zastoj srca in da mora opraviti funkcijo defibrilatorja, saj delavci, ki jih že nekaj ur nihče ni niti povohal, niso niti z eno besedo zahtevali odstopa uprave. Na list papirja so v nekaj vrsticah zapisali bistvo upora - zahtevo po pravičnem plačilu. Odposlanci so se vrnili praznih rok. Uprava njihovega sporočila ni sprejela, ker se s stroškom dela pač ne vodijo pogovori, ampak s sindikatom kot legitimnim predstavnikom te kategorije. Za pogovor z množico je bila izgubljena druga priložnost.

Popoldanska izmena se je po deseti uri zvečer počasi razgubila v noč, nočna izmena, kakih 150 ljudi, je na prostem, za rampami ob vhodu v tovarno, prezebala do jutra. Ekipa uprave je odšla iz upravne stavbe, ki je kakih sto metrov od vhoda, okoli pol enajste.

Novinarji smo v sredo nekaj pred poldnevom iz Gorenja dobili sporočilo: "Včeraj dopoldne je nekaj zaposlenih v proizvodnih programih Gorenja začasno prenehalo z delom in od vodstva zahtevalo pojasnila glede obračuna plač..."

Stroji so spet zarohneli

To "nekaj zaposlenih" ni bilo več niti smešno, saj smo novinarji že vedeli, da je Gorenje obstalo v celoti in da so obstali tudi vsi drugi Gorenjevi obrati po Sloveniji. Novinarska vprašanja so na popoldanski tiskovni konferenci prisilila predsednika uprave, da je to dejstvo potrdil. Morda je tudi pred novinarsko srenjo, ki je lahko na stotine ljudi ure in ure beležila s kamerami in fotografskimi aparati, stavil na svojo avtoriteto, saj je najprej dejal, da je bilo v torek v uporu udeleženih kakih 50 do 100 ljudi, v sredo pa kakih 300 do 400, in da to ni Gorenje, ampak kvečjemu kaki trije odstotki Gorenja, ki pa so v manj kot 48 urah povzročili v prodaji, kot je dejal, za štiri milijone evrov izpada prihodka.

Pozno zvečer je bil naposled sklenjen sporazum med upravo, predstavniki sindikata in predstavniki, ki so jih izbrali uporniki iz svojih vrst. Uprava je morala popustiti in za začetek pristati, da okoli 3000 delavcem izplača 150 evrov draginjskega dodatka. Na četrtkovo jutro so ustavljeni stroji spet zarohneli.

Izid največjega delavskega spontanega upora v zgodovini samostojne Slovenije je po eni strani delna zmaga delavcev v boju za temeljno človekovo pravico do dostojnega življenja v državi, ki se deklarira kot socialna, po drugi strani pa hud poraz za sindikat in slog vodenja podjetja.

Sindikat je v tem uporu odigral le formalnopravno vlogo pogajalca, potem ko je duh že ušel iz steklenice. Kako visoka je stopnja nezaupanja do lastne sindikalne organizacije v Gorenju, ki je po mnenju mnogih delavcev desna roka uprave, se bo pokazalo, če bodo delavci vztrajali pri zamenjavi sindikalnega vodstva. Mlad in še premalo izkušen Žan Zeba, ki je voditelj sindikata Skei v Gorenju eno leto, priznava, da bodo potrebne spremembe in da je v preteklosti sindikat gledal bolj na interese Gorenja kot na interese delavcev.

Interes delavcev je poleg večjih plač tudi sprememba odnosa nekaterih vodilnih do podrejenih. Slog vodenja iz časov Ivana Atelška, Hermana Rigelnika in Jožeta Staniča se je z Bobinčevo ekipo spremenil. Morda ni nič bolj avtoritaren kot slog predhodnikov, le bolj odmaknjen in vzvišen je. V Gorenju so razvili razvejan mehanizem notranjega komuniciranja, hkrati pa spregledali, da je v hierarhiji toliko zank, da glasovi od spodaj navzgor ne prihajajo več v originalu ali pa so iz strahu pred šikaniranjem ostali zatajevani. Notranje okvare in šumi so v dneh upora privreli na dan in Franja Bobinca ujeli nepripravljenega: "Upor je presenečenje. Gre za absurdno situacijo; vedno smo se bili pripravljeni pogovarjati, hodimo na sestanke, pogosto sem z zaposlenimi, vsakdo lahko pride k meni ob dnevih odprtih vrat."

Delavci dostopnosti vodilnih niso potrdili, povedali so, da te možnosti niti ne izrabljajo, ker se ne čutijo spoštovanja vredne sogovornike. Neka delavka je imenovala šefa enega najpomembnejših obratov in dejala: "Obnaša se gestapovsko, izredno grd je do delavk, do ljudi nima nikakršnega spoštovanja. To ni človek, z njim se ne moreš pogovarjati. Počutimo se kot v taborišču." Delavke so pripovedovale tudi o tem, da je vedno več živčnosti in morečega vzdušja in da je med drugim v enem od obratov pred nedavnim prišlo do pretepa. Moški so se bolj osredotočili na to, da si vodilni polnijo žepe in na njihovih plečih lastninijo Gorenje.

Prva resna znamenja že lani

Nihče ni verjel, da se v Gorenju lahko zgodi stavka. Vladalo je prepričanje, da zaradi zaščite ugleda Gorenja sindikat nikoli ne bo povzročal težav. In jih tudi res ni, po kuloarjih pa se je o sindikatu govorilo kot o prisesku na upravo. Prva resna znamenja, da se v Gorenju kuha, je bilo opaziti v lanskem letu, ko je prišlo na dan, da si je uprava zvišala plače. Še bolj si je uprava zapravila ugled med delavci konec leta, ko je začela javno poudarjati, da si je po tej "povišici" znižala plače za deset odstotkov.

Upravi se ni zgodilo ljudstvo zaradi sistemske napake pri izplačilu avgustovskih plač, zgodilo se je zato, ker je "dream team", sanjsko moštvo, kot je ob svojem odhodu Bobinčevo ekipo označil Stanič, prispeval, četudi nehote, k temu, da se je srce Gorenja zamašilo in obstalo. Bobinac, ki je ob prevzemu vodenja Gorenja dejal, da je zanj pripravljen izkrvaveti, morda ni opazil, da najbolj krvavijo tisti, ki so Gorenje v resnici ustvarili.

Minister za gospodarstvo Matej Lahovnik ob tem pravi, da je "Gorenje že šlo skozi zelo viharne čase, pa ni bilo takih protestov, v ozadju mora biti res nekaj hudo narobe, saj zaposleni drugače ne bi tako reagirali. V Velenju je zelo veliko govoric o nepravilnostih pri lastninjenju, o črpanju denarja iz podjetja in statusu zaposlenih v družbah v tujini. Po mojem bo moralo vodstvo odkrito položiti karte na mizo in razčistiti, kaj je res in kaj ne, predvsem pa tudi sebe spraviti v neka še sprejemljiva plačna razmerja. Drugače  se  stvari ne morejo razčistiti.  Predvsem se bojim, da bo uprava težko pridobila nazaj zaupanje zaposlenih. Zaposleni mi pripovedujejo, da je klima v podjetju povsem uničena, in drugačno vzdušje bo zelo težko vzpostaviti, saj imajo ljudje občutek, da z vodstvom niso na isti barki. Bojim se, da je stanje resnejše, kot se zdi od zunaj. Povsem neprimerna izjava člana uprave Zagožna (da "so stavkale ženske, ki imajo veliko posojil za cunje" op.p.), ki je neverjeten primer pomanjkanja empatije,  bo samo še okrepila občutek pri ljudeh, da se jih povsem podcenjuje. Povrnitev zaupanja ljudi je ključni izziv za vodstvo, če v upravi ne uspejo, bodo morali razmisliti o svojem odhodu. Nenazadnje Gorenje lahko zamenja upravo, ne more pa zamenjati vseh zaposlenih, ker Gorenja brez njih ni.