Na slovenskem veleposlaništvu v središču mesta na Hausvogteiplatzu se je zbralo okrog sto Slovencev, ki so do naslednjega dne peli Zdravljico, slovenske pesmi ter se ob slovenskih kulinaričnih dobrotah, ki so jih skuhali in spekli kar zaposleni na veleposlaništvu, veselili zlate kolajne.

Večina veseljakov je bila Kozmusovih navijačev, ki so svojega junaka spremljali od začetka prvenstva. Težko bi se spomnili domoljubne pesmi, ki ni bila odpeta. Bilo je izrečenih veliko komplimentov na račun atleta, ki se ob težkih treningih bori tudi za prihodnost slovenskih športnikov. Tam mu kladivo sicer ne leti tako daleč, a se trudi, da bo tudi na drugem terenu nekoč 7,26 kg težko orodje poletelo 80 m daleč. Če mu bo to uspelo, bo nekoč za slovenske športnike poskrbljeno podobno kot za kulturne delavce.

"Na veliki tekmi se vidi, ali si ali nisi. Vesel in ponosen sem, da smo dokazali, da smo pravilno delali," je razlagal Vladimir Kevo, slovenski trenerski biser, ki se je z mlado brežiško metalko kladiva Barbaro Špiler letos že veselil naslova mladinske svetovne prvakinje: "Včasih zavrtim film nazaj in pomislim, koliko dela je bilo vloženega v vsak Primožev centimeter. A na takšnih tekmah dobiš potrditev, da je trud poplačan."

Kevo nam je tudi pojasnil, kaj se je med finalom dogajalo z Madžarom Krisztianom Parsom, do vrhunca sezone z 18 zmagami neporaženim metalcem kladiva. Ker ga je kladivo prehitevalo, je menjal tehniko, rezultat pa je bil, da je večkrat vrgel v zaščitno mrežo kot na travo olimpijskega štadiona. "To se dogaja. Vedno se bojim, da se bo to ob nepravem času zgodilo tudi Primožu. Zaenkrat gre vse po maslu, a včasih se pač zalomi. Precej bolje je, če se na kakšnem mitingu kot v finalu velikega tekmovanja," je s prekinitvami, ko je prejemal čestitke od Slovencev, ki živijo v Berlinu, pojasnjeval Kevo. "Če sem videl dvig slovenske zastave na štadionu? Tokrat pa mi tega veselja ni vzel nihče. Olimpijska izkušnja je bila preveč boleča, da bi se lahko še kdaj ponovila," je tik pred odhodom v hotel, okrog ene ure zjutraj, v objemu žene Lucije, odgovoril slovenski strokovnjak, ki so ga v Pekingu zamorili televizijci in je moral dajati intervju v kleti štadiona, medtem ko je Kozmus pel himno.

"Sem vesel, nisem pa evforičen, da bi skakal do neba. Lepo je biti svetovni prvak. Najbolj me veseli, da sem obdržal rezultatsko kontinuiteto. Zaenkrat se še bolj spominjam poti, se pravi truda, ki sem ga vložil na poti do uspeha," je svoje občutke opisal Primož Kozmus ter poudaril, da tudi sam v finalu ni bil takšen, kot si je želel. "Močno sem si prizadeval, da bi vrgel kakšen met precej dlje. Da bi si zagotovil večjo prednost. Z daljinami, ki sem jih metal v Berlinu, ne bom vedno na vrhu," je ostal samokritičen najtrofejnejši slovenski atlet vseh časov.

A je bil dovolj dober, da je bil za vse precej premočan. In če bo kateri od tekmecev slovenskega metalca v bližnji prihodnosti naredil večji korak naprej, bo nedvomno naletel na še močnejšega Brežičana, ki še ni opustil ciljev, da bo nekega dne postal svetovni rekorder v metu kladiva.