Nedvomno imajo posamezne države članice EU jasne geopolitične cilje. Nemčija na primer povezati Severno morje z Jadranskim, širitev nemškega vpliva na vzhod in ekonomska močna EU, ki bi temeljila na ekonomsko močni Nemčiji; Francija si želi politično in varnostno močno EU, ki bi bila pod francoskim vodstvom protiutež ZDA, navezovanje dobrih odnosov EU z muslimanskimi državami, še zlasti v sredozemskem prostoru ter zmanjšanje vpliva ZDA v EU; Velika Britanija pa vidi svoje interese v šibki EU in močnem transatlantskem zavezništvu. Geopolitični cilji držav članic odsevajo v politiki EU, kot je odprava vizumov za države zahodnega Balkana, Evro-mediteranska unija, dogovor "Berlin plus"... Očitno torej instrumentalizirajo EU za doseganje lastnih ciljev, pri čemer ovirajo razvoj geopolitičnih ciljev EU.

Vprašanje na tem mestu bi se torej lahko glasilo: kakšen je odnos med EU kot celoto in skupino entitet držav članic, ki jo sestavljajo? S tem se odpira vprašanje vodenja EU, ki išče pot nekje med federativnim ali medvladnim pristopom. Na to vprašanje EU ne najde odgovora. Zato so vse pogodbe od maastrichtske naprej, ki je EU ustvarila, slabi kompromisi med obema pristopoma. Odsev teh meglenih kompromisov je stalno iskanje ravnotežja med nacionalnimi interesi držav članic in učinkovitostjo EU. Žal se to ravnotežje v večini primerov odloča preko kriterija kvantitete (beri: moči) in ne kvalitete (večdimenzionalno razumevanje povezovanja).

Za ta preskok pa bi za EU potrebovala nič manj kot spremembo paradigme, ki jo povezuje. In iskanje novega temelja povezovanja držav je danes ključno: ko si bo EU na jasnem, kaj sploh je, kaj želi doseči in kdo naj jo sestavlja, kaj je njen kohezivni element in kaj naj bo predmet njenega delovanja, bo tudi veliko lažje najti novo paradigmo, ki bo poleg kvantitete upoštevala tudi kvaliteto. Kajti odnosi med evropskimi državami so še vedno predmet in odsev moči - danes ekonomske, v preteklosti vojaške.

Opredeljevanje ciljev

Če je način sodelovanja med državami poglavitno notranje vprašanje EU, pa je v ospredju njenih geopolitičnih interesov sodelovanje z državami nečlanicami. Znotraj teh odnosov je treba izpostaviti predvsem odnos z ZDA in Rusijo.

Transatlantsko partnerstvo je tako kot tesno sodelovanje z Rusijo za EU nujnost, če želi biti globalni igralec. ZDA so najpomembnejši gospodarski partner EU. Ta odnos mora EU nadgraditi s svojo vojaško-varnostno osamosvojitvijo, zveza Nato pa se mora prestrukturirati in najti svoje poslanstvo v 21. stoletju.

Evropski geopolitični interes je, da atlantski prostor ostane središče svetovne moči. Evropa torej potrebuje ZDA, saj bo v nasprotnem primeru Kitajska prenesla moč z Atlantika na Pacifik. To pa bi Evropo postavilo na geopolitični rob. Atlantik mora torej ostati center svetovne menjave in prostor, kjer se določajo pravila trgovanja. Večina predvidevanj (OECD, Svetovna banka, Goldman Sachs, Shell idr.) o globalni ekonomski moči za leto 2025 in kasneje kaže na upadajočo moč EU, ne pa tudi ZDA. EU mora zato pritegniti ZDA, da ohranijo svojo dejavnost na atlantski strani. Prvi korak bi lahko bila transatlantska konvergenca in dodatna krepitev medsebojne trgovine, kar bi omogočili skupni standardi, ki so danes, kljub podobnim vrednotam, zelo različni. Naslednji korak je stopitev monetarnih politik ZDA in EU. Konvergenca med dolarjem in evrom bi dala globalnemu sistemu močan in stabilen monetarni steber, ki bi lahko kljuboval tudi finančnim krizam največjih razsežnosti.

Rusija in Balkan

EU je skupaj z ZDA po padcu berlinskega zidu vstopila v geopolitični prostor, ki je skoraj dvesto let pripadal Rusiji. Zahod ni vzel v zakup ruskih interesnih in zgodovinskih konotacij, še več, geopolitično je zavestno pohodil Rusijo (širitev EU in Nata na nekdanje članice Varšavskega pakta, prevzemanje političnega vpliva v republikah Srednje Azije, Kavkaza in Mongolije). Vstop držav, kot sta Romunija in Bolgarija, v EU in Nato ima izključno geopolitično ozadje zapreti Rusiji dostop do Balkana in Jadranskega morja oziroma Sredozemlja. Pri tem je EU očitno sledila sugestijam Washingtona; s sprejemom desetih novih držav leta 2004 in še zlasti obeh omenjenih črnomorskih držav leta 2007 je postavila na kocko svojo kohezivnost, funkcioniranje same EU je postalo veliko bolj kompleksno, hkrati pa zaostrila odnos z Rusijo, ki Evropo posredno drži v energetskem primežu.

Tudi način in čas širitve EU na vzhodnoevropske države in Balkan so narekovale ZDA, saj so ji zagotavljale varnost v tem delu sveta. Ta odvisnost je po eni strani EU omogočila razvoj mehke diplomacije in ustvarjanje novih idej, vendar jo je po drugi strani omejevala. Vendar pa je vzpostavitev učinkovite skupne zunanje in varnostne politike slej ko prej nujna, vključno z bolj učinkovitim vojaškim sistemom (ne le enote za hitro posredovanje). Prvi znaki razvijanja takšnega sistema se kažejo v sodelovanju pri stabilizaciji zahodnega Balkana, kjer države EU (EULEX) prevzemajo vse večjo odgovornost.

Če mora EU dati jasno perspektivo članstva državam zahodnega Balkana, pa je zgodba z državami vzhodne Evrope drugačna. Moldova, Ukrajina in Belorusija so za EU v današnji geopolitični konstelaciji nedosegljive. Če bo EU drezala v to osje gnezdo, bo še poslabšala svoje odnose z Rusijo. EU mora sicer ohraniti dobre ekonomske odnose s temi državami, vendar je stabilizacija partnerstva med EU in Rusijo prioritetna naloga. K temu poziva tudi novi predsednik Medvedjev, ki želi preurediti evropsko varnostno strukturo. Vse kaže na to, da je Rusija po propadu Varšavskega pakta pridobila dovolj moči, da se zopet vključi v igro na globalni ravni. Da bi lažje analizirali geopolitične interese EU, moramo razgrniti tudi geopolitične interese Rusije.

Putin je Rusijo geopolitično ponovno umestil med velesile. Prvi razlog za to so seveda rastoče cene nafte in zemeljskega plina. Drugi je nacionalizacija črpališč in podjetij, ki se ukvarjajo s črpanjem nafte in zemeljskega plina, s čimer je preprečil odtok kapitala v tujino. Država je začela upravljati z velikanskimi dobički, ki jih je lahko usmerila v razvoj drugih področij, predvsem vojske. Putin je vse te reforme izvajal avtokratsko in za to je bil pripravljen žrtvovati tudi demokracijo - umori novinarjev, ki so pisali proti Putinu (Politkovska), inscenirane obtožbe proti podjetnikom (Hodorkovski), ki niso delili Putinove politične strategije oziroma prepričanja, nedemokratične volitve itd. -, hkrati pa je ubral tudi ostrejšo retoriko v mednarodnem prostoru. Avtokratsko obnašanje je reakcija ranjenega ruskega medveda, ki ima interes zagotoviti svoj vpliv v nekdanjih sovjetskih republikah Srednje Azije, izriniti ZDA s tega območja, hkrati pa preprečiti zdrs teh držav pod okrilje Kitajske ali v islamski ekstremizem, da bi si zagotovil kontrolo in upravljanje z energetskimi viri teh držav. In seveda Belorusiji in Ukrajini preprečiti vstop v EU in Nato ter ju še močneje navezati na Rusijo.

Kavkaz, kaspijska regija in primat nad Črnim morjem so zaradi plinovodov in naftovodov za Rusijo izjemnega pomena, Črno morje pa ji hkrati služi kot okno v svet, predvsem proti severni Afriki. In končno, Rusija želi zaščititi svoje manjšine v vseh treh baltskih državah in državah EU. Eden izmed najpomembnejših geopolitičnih interesov Rusije pa je vsekakor zagotoviti si monopol nad dobavo energentov EU. Zato je navezala dobre odnose z Libijo in Alžirijo, kot tudi Iranom.

Energenti

Če se vrnemo h geopolitičnim interesom EU, moramo omeniti energente. EU je na tem področju v veliki meri odvisna od Rusije. Alternativne poti energentov vodijo preko kaspijskega bazena (Kavkaza in Srednje Azije), Egipta, Alžirije, Libije, Iraka in Irana. Vse to pa so države in regije, kjer imajo svoje interese tudi Rusija, Kitajska in ZDA. EU bo morala okrepiti vpliv, če hoče uveljaviti svoje interese v tako prepletenih situacijah in regijah. Stanje dodatno zapletajo posamezne evropske države (Nemčija, Francija, Velika Britanija, Italija, Španija, Švica), ki v teh regijah zastopajo svoje lastne interese ter s tem še dodatno slabijo položaj EU.

V zunanjepolitično-strateško-varnostnih vprašanjih EU (pre)večkrat zastopa interese ZDA (plinovod Nabucco) in ne svojih. Po drugi strani pa Rusija teži k obvladanju držav Kavkaza in Srednje Azije, Irana (brezcarinska cona) in Libije (ekonomsko-tehnološko-energetsko sodelovanje) ter s tem k nadzorovanju in utrjevanju monopola nad dobavo energentov v EU. Zato je demonopolizacija dobave energentov ena od prioritet EU.

EU mora torej delovati v obeh smereh: zahodni in vzhodni. Dobri odnosi z ZDA in Rusijo ji bodo zagotovili tudi varnost v mednarodnih ekonomskih odnosih. To je morda najpomembnejši geopolitični interes EU. Da se bo EU učinkovito zavarovala, mora delovati skupaj z Rusijo in ZDA. Ta trojček bo ustvaril tako imenovano veliko alianso. Pristop Rusije in ZDA za evropsko mizo se bo dovršil v zlitju geopolitičnih ciljev in interesov vseh treh svetovnih igralcev.

Njihov temeljni interes je zagotoviti ekonomsko varnost in svetovno upravljanje v skladu z njihovimi cilji in vrednotami. To povezovanje bo ustvarilo novo evropsko varnostno strukturo (debata o njej bo potekala v okviru OVSE, ki mu bo leta 2010 predsedoval Kazahstan) in bo privedla do prestrukturiranja Nato. Rusija bo ponovno pridobila svoj vpliv nad Črnim morjem, Kavkazom in Srednjo Azijo. ZDA bodo ohranile svoj ključni položaj v svetu, saj bodo morale vse države, vključno z Rusijo in Kitajsko, sprejeti ekonomska pravila, ki jih ZDA želijo (razvoj pravnih institucij, transparentnost bančnega sistema, tržne regulative, ki so v skladu s transatlantskim partnerstvom in standardi, trdna valuta), EU pa bo povečala svoje območje širjenja miru in stabilnosti na širšo regijo. Gre za win-win zavezništvo, ki zagotavlja globalno vodenje, kakršnega danes svet nima in katerega potrebuje.

Iz povedanega lahko zaključimo, da EU kot entiteta nima jasno začrtanih geostrateških ciljev, čeprav se na zemljevidu posameznih držav izrisujejo posamezni poudarki in skupna gravitacijska jedra, da bi rumene zvezdice evropskega simbola v ključnih vprašanjih končno le zamenjale posamezne državne zastave.