S tem jim je omogočen manevrski prostor za to, da večino posojil, za katera jamči država, namenijo reprogramiranju obstoječih posojil, ki so jih podjetja v zadnjih letih velikokrat tudi brezglavo najemala.
Kot je razbrati iz izjav ministra Gasparija za časnik Delo, ta krivdo za morebitni neuspeh jamstvene sheme pripisuje bankam v večinski državni lasti. »Ta banka (NLB, op.p.) se je odločila, da bo sodelovala komaj na tretji dražbi, čeprav je popolnoma jasno, čemu je bila dražba namenjena: pridobivanju jamstev za odobravanje dolgoročnejših kreditov dobrim podjetjem,« je dejal Gaspari in dodal, da ukrep ni bil namenjen sanaciji ali skriti dokapitalizaciji bank. A ob tem velja opozoriti, da sta se po dostopnih podatkih na vse dosedanje dražbe prijavili tudi obe državni banki, vendar ti za razliko od tujih bank nista bili pripravljeni prevzemati tolikšnih tveganj. Hkrati velja omeniti, da jamstvena shema verjetno ni bila namenjena NLB, ampak temu, da banke sredstva lansirajo podjetjem. Prav tako ne gre spregledati, da je NLB poleg države do zdaj edini uspelo pridobiti dolgoročna sredstva. Spomnimo, da je v četrtek prodala za 1,5 milijarde evrov obveznic, in to celo ugodneje kot pred meseci država.
Da Slovenija pri ukrepih za obuditev bančnega sistema zamuja, nas je pred kratkim opozorila tudi evropska komisija. Pričakovanja od jamstvene sheme so tako visoka, kakšne učinke bo imela, pa je za zdaj težko oceniti. Na ministrstvu za finance ne dajejo namreč niti podatkov, ali je bila sploh že podpisana kakšna pogodba za dodelitev posojila z jamstvom države.
V finančnih krogih so se sicer takoj po prvi avkciji pojavili namigi, da bo pomemben del jamstvene sheme namenjen reprogramiranju posojil družbe Gorenje. To je imelo ob koncu lanskega leta namreč, kot je razvidno iz letnega poročila, za skoraj pol milijarde evrov dolgoročnih in kratkoročnih finančnih obveznosti. Da računajo na jamstveno shemo, pa nam je potrdila tudi članica uprave Gorenja Mirjana Dimc Perko. Po njenih besedah je Gorenje posojila z jamstvom države že najelo, a v manjšem obsegu. Najeli so jih tako za reprogramiranje obstoječih posojil kot za obratna sredstva in projekte. »Namen posojil je v skladu s predpisanimi,« pravi Dimc-Perkova. Glede ugodnosti tovrstnih posojil dodaja, da ta glede na tržne pogoje niso bistveno ugodnejša, »nekoliko ugodnejša je ročnost, ki je v teh primerih daljša od enega leta«. Ob tem velja sicer opozoriti, da so za banke takšna posojila zagotovo boljša, saj zanje jamči država.
Predsednik uprave mariborske livarne (MLM) Branko Žerdoner pravi, da sta do zdaj dve banki poskušali pridobiti jamstva za reprogramiranje obstoječih posojil. »Cena denarja je visoka, poleg tega gre v kreditnih pogodbah za obveze, ki za nas niso sprejemljive, ker preveč omejujejo poslovanje,« je pojasnil. Sicer pa tudi v družbi Kolektor, ki jo vodi Stojan Petrič in ki načrtuje letos za 18 milijonov evrov naložb, pravijo, da za posojila bank z državnim poroštvom ne bodo kandidirali, ker so ta posojila predraga. V Iskri Avtoelektriki do zdaj po teh posojilih niso povpraševali, saj so uspeli doseči dogovor z bankami in premagati likvidnostne težave, ne izključujejo pa te možnosti.
In kakšne možnosti imajo podjetja z nižjimi bonitetami, B in C, da pridejo do posojil z državnim poroštvom? Pri tako nizkih tveganjih, ki jih prevzema država, in tako visokih, ki jih mora prevzeti banka, ni realno, da bi denar prišel do podjetij z bonitetno oceno B in C, pravi naš sogovornik iz bančnih krogov, ki je želel ostani neimenovan. V Deželni banki Slovenije pa na primer pojasnjujejo, da se povpraševanje podjetij po posojilih v zadnjih mesecih ne povečuje. »Povpraševanje, vsaj bonitetno primernih strank, je umirjeno,« pravijo, katere so »bonitetno primerne stranke«, pa ne pojasnjujejo.
katja.svensek@dnevnik.si
