Dejstva, zgodovinsko zapisana in ustno pričana, so bistveno drugačna. Eden prvih Titovih disidentov Milovan Djilas je v svojih spominih zapisal, da so Hrvati že med trajanjem druge svetovne vojne hudo obdelovali Istro in celo dosegli, da hrvaški (istrski) partizani delujejo do reke Dragonje. Izjemno vizionarsko so delovali, kot da bi vedeli, kakšne politične "bumbarje" bo imela Slovenija v začetku drugega tisočletja na oblasti. Zgodovina izkazuje, da je partizanstvo na Hrvaškem nastalo v Kninski krajini, prvenstveno zaradi strahu pred ustaškimi klavci. Od tod tudi izvira tudi silno sovraštvo Hrvatov do Kninskih Srbov, ker so prav partizani uničili tako lepo zamišljeno "Nezavisno državo Hrvatsko" z Antejem Pavelićem.
Zagovornike Titove ceste v Ljubljani je treba opomniti, da je njihov veliki vzornik maršal Josip Broz po drugi vojni hudo zaribal Slovence, da bi se prikupil Hrvatom. Ko je koncem štiridesetih let prejšnjega stoletja nastajala meja med Slovenijo in Hrvaško, Tita problem niti malo ni zanimal, kajti ljubljeni vodja je takrat kot kruh potreboval Hrvate za zaveznike, kajti pomagali so mu pospraviti Andrijo Hebranga, hrvaškega komunista, Stalinovega ljubljenca, ki je bil Moskvi svetovalec, kako spametovati Tita, da bi se pokoril Sovjetski zvezi. Obenem je potreboval tudi Hrvate (Vladimir Bakarić) v boju proti srbskim nacionalistom. Edvard Kardelj pa ni bil samo židovsko prebrisan, temveč je bil tudi eden redkih, ki je točno vedel, da je šel Tito skozi neusmiljeno Stalinovo šolo, ki za dosego ciljev ne izbira nobenih sredstev. Dejstvo je, da če Edvard Kardelj takrat ne bi pristal na mejo na Dragonji, je bil Tito pripravljen dati Hrvatom obalo do italijanske meje, Kardelja pa nagnati iz svoje bližine, kar bi današnji dan v Sloveniji pomenilo nacionalno mešanico, kot jo ima Bosna ali celo Makedonija. Kardelj zato takrat svoje odločitve ni mogel javno razlagati, jo je pa po domovinski vojni povedal najbližji sodelavec Franje Tuđmana, hrvaški podpredsednik Josip Manolić. Brez Tita Istre Hrvaška ne bi nikoli imela! Danes se lahko vprašamo - bi bila brez Tita slovenska!? Res je takratni piranski župan Davorin Ferligoj hudo napadel svojega nekdanjega sodelavca Edvarda Kardelja, toda Beograd in Zagreb sta bila neizprosna. Najmlajši Titov general Franjo Tuđman je bil namreč celo predsednik Nogometnega kluba Partizan. Današnji zgodovinarji imajo živi vsaj še dve verodostojni priči, ki bi lahko dogajanje iz tistega časa potrdili, Franceta Popita in Mitjo Ribičiča. Ali pa celo sina Andrije Hebranga (sedaj rehabilitiran), tudi Andrijo Hebranga, zdravnika, ki je bil v Tuđmanovih časih celo minister za zdravje, trenutno pa sta s Tuđmanovim sinom Miroslavom oba napovedala kandidaturo za predsedniško nasledstvo Stipeta Mesića.
Hrvatje se po koncu druge svetovne vojne gospodarsko enostavno niso znašli, kajti sposobne (ki so bili v glavnem hrvaški Judje) so ustaši pobili, zato so se ukvarjali predvsem s politiko in tiho sanjali o veliki državi Hrvaški, vodilni na Balkanu, kar je še sedaj njihova glavna misel. Hrvatje so bili vedno ljubosumni na Slovenijo, ki je bila z izobraženimi ljudmi vedno pred njimi. Slovenija se namreč ni povsem balkanizirala predvsem zaradi primorskih Slovencev, ki so pred drugo svetovno vojno pred fašizmom pribežali v matično domovino in s seboj prinesli duh zahoda, ki ga Hrvatje niso bili nikdar deležni. Zato je prejšnja slovenska desna vlada dala jasno vedeti, da levičarski liberalni duh demokracije primorskih Slovencev njim ne diši.
(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)
