"Politika mi je bila najbrž usojena, čeprav me do četrtega leta starosti sploh ni zanimala," se je na nedavnem pogovoru z novinarji šalil danes 81-letni Sorensen, ki je bil vse do tistega novembrskega petka leta 1963 trinajst let eden najtesnejših sodelavcev Kennedyja, njegov alter ego, kot so mu pravili, ali njegova "intelektualna krvna banka", kot je nekoč bojda dejal JFK sam.

Čeprav mu to ne diši, bo šel v zgodovino verjetno predvsem kot pisec Kennedyjevih govorov. "Bil sem svetovalec za notranjo politiko, za vprašanja odnosa do cerkve, za pravne zadeve, kasneje pa tudi zunanjepolitični svetovalec. Seveda pa sem bil tudi njegov pisec govorov, čeprav ne maram besede. Imel sem ogromno odgovornosti, in ne glede na to, kako pomembne so bile, se pisanja govorov nikoli nisem mogel znebiti. Kadar koli je Kennedy skušal sodelovati s kom drugim, se mu ni izšlo."

Pismo Hruščovu

Tudi zato je bil Sorensen tisti, ki je dobil oktobra 1962 nalogo spisati osnutek pisma sovjetskemu voditelju Nikolaju Hruščovu sredi obdobja "trinajstih najnevarnejših dni v zgodovini človeštva"", kot pravijo kubanski raketni krizi. "Ena napačna poteza nas ali Rusov bi lahko izbrisala obe velesili," pravi Sorensen o zaostritvi, ki je nastala zaradi sovjetskega nameščanja raketnih oporišč na Kubi. "Po prvem dnevu krize so mnogi hoteli, da izvedemo kirurške bombne napade na raketna oporišča. A to ni tako lahko in tudi ne kirurško, ker bi morala vojska najprej onesposobiti protiletalsko obrambo, preden bi lahko tja poslali bombnike. Nato bi morali razsuti vzletne steze. Umrlo bi veliko nedolžnih ljudi in kot je dejal (pravosodni minister in predsednikov brat) Robert Kennedy, bi povzročili nekakšen kubanski Pearl Harbour. Končno smo se odločili, da bo Kennedy Hruščovu poslal pismo. In jaz sem dobil nalogo, da spišem osnutek. Takoj so mi postavili pogoje: ne sme biti ultimat, ker supersile ne odgovarjajo na ultimat, ne sme biti prezapleten, ker so Hruščov pismo potem študiral tedne dolgo, ne sme biti preveč enostranski... Šel sem v pisarno, napisal pismo in seveda: bil je ultimat, saj hočemo umik oporišč, bil je zapleten, ker je zapleteno vprašanje, in seveda je bil enostranski, saj je naš," pravi Sorensen, ki je bil tudi soavtor Kennedyjevega nagovora naciji 22. oktobra 1962, v kateri je Američanom pojasnil raketno krizo in so ga nekateri zgodovinarji kasneje označili za najbolj alarmantnega, kar jih je kateri ameriški predsednik kdaj podal naciji. "Starejši moški se mi še sedaj včasih zahvalijo, ker so zaradi resnobnosti govora tedaj uspeli prepričati svoje drage, da je to zadnji dan na Zemlji..." se šali Sorensen.

Oživljanje spomina na JFK-ja

Kriza se je po trinajstih dneh in izmenjavi pisem razpletla z dogovorom o sovjetskem umiku raketnih oporišč in naknadnem ameriškem umiku raket iz Turčije. "Kongresni voditelji in nekateri svetovalci v Beli hiši so Kennedyju predlagali, naj napade Kubo. Njegova odločitev, da Hruščovu raje spišemo pismo, je ključna v zgodovini, zaradi nje smo danes vsi sploh tu. To je bil Kennedyjev najimenitnejši trenutek," pravi Sorensen, ki ga je leta 2001 kljub izredno zdravemu načinu življenja zadela možganska kap in posebej močno prizadela njegov vid.

Iz njegovih besed in iz njegovih knjig ni težko razbrati, da ne spada v tisto posebej sodobnejšo kategorijo svetovalcev Bele hiše, ki svoje nekdanje predsednike v knjigah cefrajo na kose. Nenazadnje je eden treh razlogov, ki jih omenja za pisanje svoje zadnje knjige, ta, da "da sem bil zelo zaskrbljen, da Kennedyjevih idealov za njim niso več upoštevali, posebej pa jih niso pod Bushevo vlado, ki je bila na oblasti, ko je knjiga nastajala. In mnogi mladi ljudje se niso več spomnili, da smo imeli predsednika, ki je bil zavezan izključno najboljšim interesom te države. Mislil sem, da bi bilo dobro, naj mladi znova dobijo zanimanje za sodelovanje v demokraciji. Želel sem jih spomniti, kako je bilo."

Podpora Obami

Zaradi tegaa in zaradi liberalnih pogledov ni presenetljivo, da je Sorensen že zgodaj podprl kandidaturo Baracka Obame, pa čeprav že dolga leta ni več aktiven v politiki, ampak ima v New Yorku pravniško pisarno. "Priznati moram, da sem na volilno noč potočil eno solzo, ko sem slišal, da je bila za volilni rezultat odločilna udeležba temnopoltih volilcev. To me je spomnilo na Kingov govor," pravi in hkrati naniza vzporednice med Kennedyjem in Obamo s svojim političnim idolom: med drugim sta bila oba mlada, neizkušena senatorja, dobra govorca in naklonjena komunikaciji in celo pogajanju tudi z voditelji, ki jih ne maramo, pravi Sorensen.

"Afganistan bo Obamov Vietnam," ocenjuje po drugi strani,"" tako kot so vrgli ven Britance in Ruse, bodo tudi nas". Težko se je znebiti občutka, da je tudi ta kritika v resnici branjenje Kennedyja, saj "ZDA nikoli ne bi šle v Vietnam, če bi Kennedy ostal živ," pravi Sorensen, ki Kennedyja nikoli ni ostro kritiziral, če ga že je, je to vedno postavil v širši kontekst. Alter ego očitno še živi - nenazadnje je Sorensen šele v svoji zadnji knjigi prvič spregovoril o razvpitem Kennedyjevem ženskarstvu in sklenil, da "bi javne uslužbence morali soditi po njihovem delu v javnem življenju, ne po puritanstvu v zasebnosti".