Knjigo je izraelska klinična in poklicna terapevtka, ki že leta opravlja poklic vodnice za osebna iskanja, napisala na temelju pogovorov z mnogimi ljudmi. Tako so nastali tudi teorija in orodja, na temelju njenih lastnih življenjskih izkušenj in pogovorov z ljudmi, ki so jo prosili za pomoč in nasvet. Dr. Orenia Yaffe-Yanai pravi, da kariera ni le poklicna rast, pač pa je naša življenjska pot, zato ni poklicna svetovalka, pač pa vodnica za osebna iskanja.

Nastopijo obdobja, ko se znajdemo v slepi ulici in ne vemo, kam in kako naprej. Kaj naj posameznik tedaj stori, naj vpraša samega sebe, kakšne so njegove želje in cilji, ali naj se posvetuje s svetovalcem?

To sta le dve od možnosti iskanja odgovorov, kako naprej. Najprej pogledam odnos med posameznikovo kariero in strastjo, s katero stopa po svoji karierni poti. Zavedati se moramo, da je kariera proces, potovanje. In kot v vsakem procesu se tudi na karierni poti stvari ustavijo, tako kot se ustavijo v odnosu do moža, ljubimca, do otrok.

Ljudje ob tem postanejo nestrpni, saj jim ni jasno, kam naj gredo in zakaj. Vendar je to nekaj povsem običajnega. Pomeni namreč, da si prišel do določene stopnje, ko je treba nekaj spremeniti, narediti nekaj novega, da lahko nadaljuješ svojo pot. Verjamem, da je človek kot reka, da ve, kam teče, vendar pa od časa do časa naleti na ovire. Zato moramo ozavestiti, da je to nekaj povsem običajnega. In čeprav se počutimo strašno in je stvar zastrašujoča, nas ne sme biti strah. To je kot fatamorgana, enostavno je to treba sprejeti. Je pa seveda treba tudi ukrepati. Vse skupaj poteka v naslednjih fazah: zavedanje, diagnoza, soočenje, vizija, usposabljanje in izpolnitev. Najprej moraš ugotoviti, ali je do zastoja prišlo v tvojem poklicu ali v drugih sferah tvojega življenja. Obstajajo tehnike in ljudje, ki vedo, kako ravnati. Greš torej k svetovalcu in on ti pomaga prepoznati, na katerem področju tvojega življenja je prišlo do dejanskega zastoja. Če odgovora ne najdeš takoj, moraš potrpeti, kajti odgovor bo prišel, čeprav morda je ta hip tvoje življenje videti kot kaos.

Ste bili tudi sami kdaj v slepi ulici?

O, seveda. Saj sem vam povedala, da je to nekaj povsem običajnega, s tem se sreča vsak posameznik.

Kako jemljete sedanje obdobje recesije? Večino ljudi je strah, ker ne vedo, kaj se bo zgodilo.

Seveda je kriza neizogibna, a je hkrati tudi izziv. Opozarja namreč na ponovni premislek o odnosu posameznika do njegovega dela, do sodelavcev, do delovnega okolja. Ta se spreminja, ljudje namreč še vedno izbirajo službo po kriterijih, ki že davno niso več pomembni. Razmišljanje, da je zdravnik in odvetnik pravi poklic v nasprotju z vodovodarjem je napačno. Prava služba je namreč tista, ki tebi najbolj ustreza in jo opravljaš z veseljem, kjer se lahko pokažeš v najboljši luči. Zato je ključno, da vemo, kdo smo, kaj hočemo, kam gremo, kaj izbiramo... Pomembno je, da se o tem nenehno sprašujemo in iščemo odgovore. Tega ljudje še pred kratkim niso počeli.

Se bodo zaradi krize nekatere vrednote spremenile oziroma bodo izginile?

Prepričanje, da je visoko dobro in nizko slabo, da je dobro, če nenehno hitiš in svojega srca sploh ne slišiš, da več ko delaš, bolje je - vse to se bo spremenilo.

V knjigi govorite o "karierni DNK". Kaj to pomeni?

Gre za poklicno družinsko zapuščino. Posameznikovo delo, ki ga opravlja, je kombinacija osebnosti in talentov, ki se oblikujejo v družini. Pri tem pa ne gre samo za vsebino dela, temveč tudi za to, kako visoko se bo povzpel v svoji karieri, kako poglobljeno bo opravljal svoje delo, kako slaven bo, kako uspešno bo prodiral... Na poti se človek sprašuje tudi, s kom bo hodil po njej, kdo bodo njegovi učitelji. Pri tem so izjemno pomembni medgeneracijski vedenjski vzorci, ki jih iz generacije v generacijo nezavedno ponavljamo. In če se zavemo, da jih tudi mi ponavljamo, potem imamo priložnost izbirati. In če ima oseba možnost izbire, potem lahko izbere tiste, ki so preverjene, ali pa se odloči, da bo delala nekaj povsem drugega.

Kako vidite vi razlike med generacijami?

Moja mati na primer ni o ničemer postavljala velikih vprašanj. In moja generacija se je morala soočiti z bolečino naših mater, ker se niso mogle izpolniti, izživeti svoje želje. Zato smo nosili v sebi krivdo. Tako je tudi z generacijo X. Kaj občutite, ko ste sami uspešni in zadovoljni, vaša mati pa je doma in vidite, da je bilo v njenih očeh življenje izguba? Mlajše generacije si jemljejo pravico do sprememb, vendar nimajo pravega orodja. Današnji mladi ljudje so okupirani z iskanjem lastne identitete - kdo sploh sem ? To vprašanje je na videz enostavno, a ključno za posameznika. Veliko delam v Sloveniji, na Hrvaškem, v Bolgariji, nekdanjih komunističnih državah, kjer ima postkomunizem še velik vpliv, starši pa si jemljejo pravico otrokom nenehno dajati napotke, čeprav sami sploh niso imeli podobne izkušnje. Zato je za ljudi, ki so stari od 30 do 40 let, ki sicer sledijo napotkom in željam staršev, pravi izziv, da priznajo samim sebi, da sledijo lastni izbiri, ne pa željam staršev.

Se vam zdi, da smo Slovenci premalo samozavestni?

Vprašanja je, s kom se primerjate in v čem ste premalo samozavestni. Druga stvar je odnos do bogastva. Prav nič ni narobe, če si nekdo želi biti učitelj. Ni prav, da mu govorimo, da v prosveti ni denarja. Dejstvo je, da je nekdo lahko učitelj in da lahko potem sam ugotavlja, kako naj s poklicem, ki ga ima rad, obogati in je uspešen. Nikoli ne moremo gledati na stvari enostransko, temveč večplastno. Pred desetletji so bili vsi zdravniki in odvetniki premožni, ker jih pač ni bilo veliko. Zdaj je izbira velika in si poiščemo tistega, ki nam ustreza. Zagotovo je najboljša pot, da ugotoviš, kdo si, in si na temelju tega izbereš poklic, ki te bo razveseljeval in ti zagotavljal denar, ne da bi te bilo sram pokazati, da si premožen. Nedavno mi je mlad slovenski podjetnik pripovedoval, da katoliki v sebi nosijo občutek, kot da so ta denar vzeli nekomu. Pianist Daniel Barenboim je na primer odličen umetnik in povrhu vsega bogat, ker z denarjem zna ravnati. Poglejte Madonno! Po drugi strani je Leonard Cohen ves denar zapravil.

Ali ne verjamete, da je človek lahko zadovoljen, če svojega poklica nima rad in ga ne opravlja s strastjo?

Seveda ne. Nekaj let morda še lahko delaš nekaj, česar nimaš rad, pri čemer se ne najdeš in ne počutiš zadovoljenega. A tega ne moreš početi vso karierno pot. Pomen službe je bil pred desetletji povsem drugačen. Lahko si užival z družino, v naravi, s prijatelji, ne pa v službi, ker je bila služba pač samo služba, ki si jo opravljal zaradi preživetja. Zdaj so stvari povsem drugačne.

Kaj vam daje navdih in motivacijo za delo?

Sledim svoji naravi. Če oseba nekaj počne povsem naravno, brez posebnih naporov, potem je to njen pravi poklic, za katerega je bila poklicana. Sama bi verjetno lahko opravljala različne poklice, vendar bi morala vložiti vanje več napora in discipline. V poklicu osebne vodnice pa uživam. Ljudje me sprašujejo, koliko časa bom še to počela in kdaj se bom končno upokojila. A vedno odvrnem: "Le zakaj bi šla v pokoj? Pri svojem delu uživam, osebnostno rastem in sem izpolnjena." Upokojitev je beseda, ki pomeni, da si odpotoval, jaz pa nočem nikamor odpotovati. Morda se bo z upokojitvijo spremenil moj vsakdanji ritem, moj življenjski okvir, vendar pa bom, dokler živim, delala, kar imam rada. Če ne bom več svetovala, bom pa več pisala.