Več kot milijonu mrtvih Jugoslovanov in okoli 80.000 mrtvih okupatorjev po Dežmanovih besedah pomeni, da je "temeljni dogodek te vojne izvedba revolucije, sprovociranje državljanske vojne in zmaga v državljanski vojni".

"Ko to začnemo šteti, se svet ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil zruši in enotnosti ne more biti. Mislim, da je boljše, da se vzpostavi model tekmovanj v interpretacijah in enotnost v zbiranju podatkov," je dejal direktor muzeja novejše zgodovine. Kot meni, je tekma v iskanju zgodovine normalno stanje, vendar je pri tem ključno, "da se zgodovina bogati".

Na vprašanje, kako ocenjuje razlago zgodovine, kakršna je zdaj v zgodovinskih učbenikih, je Dežman odgovoril, da bi "titofilna struja želela imeti avtocesto iz Golega otoka v demokracijo. To je rahlo naporen poskus, ki verjetno ne bo uspel, ampak se pa načrtno izvaja," je prepričan.

To, da partizanska vojska med vojno pobije dvakrat toliko neoboroženih ljudi kot okupator, po njegovih besedah "ni moralna sodba, to je ocena obrti. Ta revolucijska obrt s tako obrtno tehnologijo ima pač take posledice," meni.

Kot je dejal Peterle, ima vtis, "da je bil za potrebe revolucije sovražnik določen vnaprej, zanimivo pa je, da ta vnaprej traja. Ena od posledic tega je, da, če se opredeliš za levega, si apriori na pravi strani, če se opredeliš za desnega, pa je s tabo nekaj narobe in si že skoraj škodljiv," meni.

Po njegovih besedah bo trajalo še dolgo, "da bomo razumeli, v čem smo živeli in na čem je temeljil bivši red".

"Prepričan sem, da smo žrtve vsi, ki smo morali živeti s črno-belo sliko oz. s tem mitom, ki je bil s propagando vsiljen. Vesel sem, da sedaj tretja generacija ugotavlja, da je tudi ona žrtev tega dogajanja," je dejal evropski poslanec.

Ob tem je omenil, da "so bili žrtve tudi likvidatorji sami tisti, ki jim je bilo ukazano, da morajo likvidirati ali mučiti ljudi". Mnogi med njimi po Peterletovih besedah "niso mogli živeti s to grozno bolečino v sebi in so si sami sodili".

Kot je dejal, pa mogoče tudi ta osebna resnica sili na dan, kot je prišla na dan v Hudi jami, kjer je bila pokrita in zakrita s sedmimi zidovi. "Z železobetonom so skušali zakriti, pa ni pomagalo, resnica je prišla zaenkrat vsaj deloma na dan," poudarja Peterle.

V zvezi s tem je Dežman dodal, da je jasno, da je "uboj človeka iz bližine, tako da ga vidiš in ga ubiješ, seveda tabu in vse civilizacije so imele precej naporov ta tabu prebijati".

"V skupnosti morilcev so likvidatorji, ki so pobijali, dejansko ostali odrinjeni. Večina ljudi, s katerimi so živeli, je vedela, kaj so počeli, in tako je bila ta obsodba okolice neusmiljena in prav nič krščanska," je pojasnil.

Ob tem je dodal, da je druga stvar tudi vest, ki "kot en mehanizem sama po sebi povzroči v mnogih primerih silne težave".

"Če titoizem ni bil sposoben obsoditi ne nacionalsocializma in ne fašizma, smo mi dolžni svoje potomce razbremeniti te skrbi, da bi se morali spraševati, kaj je bolj noro, ali je bolj nor Mussolini, ali je bolj nor Hitler, ali je bolj nor Tito. Ampak to so stvari, ki zahtevajo tektonske premike," meni Dežman.

Če bi imeli arhive, bi bilo po Dežmanovih besedah soočanje s preteklostjo morda malo lažje, ker bi bilo bolj postopno. "Tako pa se nam ves čas dogajajo pretresi. Zaradi tabuja nad morišči se je zgodilo toliko legend, govoric, igric in protiigric, da, karkoli odpremo, je nasprotno temu, kar vemo," pojasnjuje Dežman.

Kot je dejal, je nagovor žrtev iz Hude jame, ki so najbolj nazorno povedale, kako so bile videti stvari, zato tako grozen, "ker se dejansko iz megle zaletavamo v zid, ki je veliko bolj grozen, kot nam je ta mitološka megla kadarkoli dopuščala misliti".