"Atlantski partnerji podpisali obrambni sporazum" je bil naslov, ki se je raztezal čez vse kolone prve strani New York Timesa v torek, 5. aprila 1949, dan po podpisu pogodbe. NYT je takrat zapisal, da je pogodbo podpisalo "dvanajst držav, ki sta jih več kot 150 let delila zgodovina in zemljepis". Deset evropskih držav podpisnic je bilo dejansko v zgodovini večkrat na nasprotnih bregovih in njihovi predstavniki so si raje kot peresa za slavnostne podpise izmenjavali peresa za podpise pod kapitulacije in uporabljeno strelivo, tokrat pa jih je združeval skupni sovražnik - Sovjetska zveza.

Le leto prej so Velika Britanija, Francija, Luksemburg, Nizozemska in Belgija podpisale tako imenovani bruseljski sporazum o skupni obrambi pred naraščajočo rdečo nevarnostjo z vzhoda, hkrati pa je Velika Britanija začela pogajanja z ZDA in Kanado o skupnem obrambnem povezovanju. Ameriški kongres je nato s posebno resolucijo takratnega predsednika Harryja S. Trumana pooblastil, da oblikuje obrambno zvezo, ki bo vključevala vse zahodne demokracije v Evropi.

V današnjih razmerah bi verjetno takšna pobuda padla na precej manj plodna tla, leto 1949 pa je bilo povsem drugačno. Večina Evrope je bila še vedno v ruševinah, v Veliki Britaniji so marca tega leta ukinili omejeno prodajo oblačil in tekstila, Berlin je bil razdeljen na dva dela, pri čemer je bil zahodni del pod blokado. Strah pred novo obliko totalitarizma, na las podobnega tistemu, ki ga je v tega leta izdani knjigi 1984 predstavil George Orwell, sta še razpihovala zmaga komunistov v kitajski državljanski vojni in prvi uspešen preizkus atomske bombe v Sovjetski zvezi.

Gorivo, ki je poganjalo zvezo vse do začetka 90. let, je bilo strah, in kar je še posebej zanimivo, zveza Nato je edina vojaška povezava, ki po zmagi ni razpadla. V naravi vojaških povezav je namreč, da izgubijo razlog svojega obstoja, ko je sovražnik poražen, ko torej strah izgine. Srčika washingtonske oziroma severnoatlantske pogodbe je namreč 5. člen, ki uzakonja mušketirsko načelo eden za vse, vsi za enega. Člen govori o tem, da bodo podpisnice napad na eno izmed članic štele kot napad na vse članice in se temu primerno odzvale. Še dodatno je volumen tega strahu zajel prvi generalni sekretar zveze lord Ismay (uradno sicer general Hastings Lionel "Pug" Ismay, 1st Baron Ismay), ko je dejal, da ima zveza tri temeljne funkcije: zadržati Ruse zunaj, Američane znotraj in Nemce ponižne.

Nemci so postali člani zveze prvič leta 1955, le deset let po koncu velike morije, in drugič na simbolni ravni leta 1990, ko je tudi vzhodnonemška republika postala del enotne države. Leta 1991 je razpadla Sovjetska zveza, z njo pa so padli še zadnji evropski komunistični avtoritarni režimi in tudi varšavska vojaška zveza. Ameriška prisotnost v Evropi se je od petdesetih let zmanjšala za polovico. Pa zveza ni umrla. Na veliko presenečenje vseh se je po padcu berlinskega zidu in simbolni ter siceršnji samousmrtitvi edinega resnega nasprotnika odločila za lepotno operacijo.

Leta 1994 - torej leta, ko so se iz nekdanjih sovjetskih "satelitskih" držav umaknile še zadnje enote ruske vojske - je zveza s programom Partnerstva za mir v svoja nedrja zvabila tako rekoč vse države nekdanjega vzhodnega bloka, vključno z Rusijo. Nakazala je tudi že namen širitve, ob tem pa je prvič posredovala na ozemljih zunaj območja pristojnosti zveze - v Bosni, kjer je leta 1995 tudi prevzela vodenje mirovne operacije. In namesto da bi odmrla, je leta 1997 na vrhu v Madridu izdala tri povabila: Češki, Madžarski in Poljski.

Čeprav je Slovenija že leta 1994 pristopila k Partnerstvu za mir, začetek bolj aktivnega ukvarjanja z zvezo Nato sega v leto pred madridskim vrhom, ko je z močnim lobiranjem in številnimi obiski najvišjih predstavnikov države iskala še zadnjo vstopnico za povabilo. Predvsem zaradi različnih stališč ZDA in evropskih zaveznic sta Romunija in Slovenija ostali pred vrati in vabilo - skupaj z Bolgarijo, Slovaško in tremi baltskimi državami - dobili šele leta 2002 na vrhu v Pragi, ki je za zvezo pomemben še z enega vidika: prve realne obrise je dobila Natova vojska (čeprav je to termin, ki ga na sedežu zveze v Bruslju neradi slišijo), hkrati pa je zveza po več kot desetletju ugotovila, da je konkretni sovražnik izginil in da je nov sovražnik mednarodni terorizem.

Slovenija je pred vstopom v Nato razpisala referendum in veliko večino domačih virov porabila za argumentacijo, zakaj je vstop v zvezo za Slovenijo dober in koristen, medtem ko je na drugi strani referendum še zadnjič mobiliziral pacifistično civilno družbo.

"Pet let članstva Slovenije v zvezi Nato je potrdilo razloge proti vstopu v zavezništvo, ki smo jih poudarjali v času referendumske kampanje. Članstvo v Natu ne vpliva na varnostni položaj Slovenije. Če bo Slovenija kdaj v prihodnje vojaško ogrožena, jo bodo ogrožale sosednje države. Nato je protiblokovsko vojaško zavezništvo, ki morebitnim konfliktom na evropski celini ne bo kos. Organizacija, ki ohranja konflikte med evropskimi državami na ravni diplomatskih sporov, je EU in ne Nato. Dokler bo EU organizirala skupen ekonomski in pravni prostor in dokler bo evropski blaginjski sistem stabilen, bo v Evropi mir. Če pa miru ne bo več, se bo morala Slovenija opreti predvsem na lastne obrambne sile," šest let po referendumu razmišlja mag. Gorazd Kovačič s filozofske fakultete v Ljubljani, ki je v času referendumske kampanje uredil zbornik Ne Nato - mir nam dajte!

Kovačič je še vedno prepričan, da je Nato preživela vojaška organizacija, ki je s sovjetskim blokom izgubila jasnega nasprotnika. "V političnem smislu je Nato danes platforma za koordinacijo vojaških operacij zunaj Evrope, te operacije pa so element zunanje politike in ne obrambe. Nemara je glavni problem zunanje politike Slovenije, pa tudi EU, ta, da imamo samo lokalno zunanjo politiko. Zato v medcelinski zunanji politiki in s tem v Natovih vojaških operacijah nastopamo v glavnem kot vazali ZDA. Zunanjepolitične ambicije ZDA so prenapihnjene v primerjavi s šepajočo ekonomsko močjo te države. V Natu nas potrebujejo zato, da dajemo finančne in človeške prispevke za ameriško kolonialno zunanjo politiko."

Kovačič opozarja tudi na visoke izdatke za vojsko. "Najmanj 278 milijonov evrov vreden nakup oklepnikov patria, namenjenih čezmorskim operacijam, je posledica članstva v Natu. Poslovnih in finančnih koristi, ki so jih obljubljali zagovorniki vstopa v Nato, pa nismo in jih ne bomo pridobili," pravi Kovačič.

In res: čeprav Slovenija kljub drugačnim zavezam vztraja pri odrivanju 1,5 odstotka BDP za obrambo, so izdatki za obrambo v absolutnem merilu iz leta v leto naraščali. Leta 2006 je tako iz proračuna po podatkih Nata odteklo 15,2 odstotka več sredstev za obrambo kot leto prej, leta 2007 še 0,1 odstotka več kot leto prej, lani pa 7,5 odstotka več kot leto pred tem.

Ob rob političnemu pomenu širitve zveze od Baltika do Črnega morja je njen praktični pomen v smislu vojaške obrambe manjši. Navsezadnje je dovolj zgovoren podatek, da je sedem novih članic leta 2004 povečalo stalno sestavo Natovih vojsk za 16 odstotkov in rezervno sestavo za kar 45 odstotkov, na drugi strani pa k skupnemu bruto nacionalnemu prihodku zveze prispevalo le 2-odstotno povečanje in komaj 1,5-odstotno povečanje izdatkov za obrambo. Prihod Hrvaške in Albanije tega razmerja ne bo kaj prida popravil, še manj pričakovani prihod Ukrajine, Gruzije in Makedonije. A bolj kot širitev z novimi članicami je Nato "žrtev" dveh operacij. V Iraku je zveza podlegla ameriškemu unilateralizmu in zato odigrala postransko vlogo usposabljanja iraških rekrutov in častnikov, v Afganistanu pa se, kot kaže, lomi verodostojnost zavez, ki so navsezadnje vezno tkivo zveze. V Afganistanu je Nato prisoten s kakšnimi 22.000 vojaki, poleg 35.000 ameriških, ki delujejo zunaj operacije ISAF, operacijo pa ogrožajo predvsem nepripravljenost evropskih držav, da bi sprostile nacionalne omejitve (izjema je Nizozemska) o uporabi enot na nemirnem jugu države, in pomanjkanje opreme. Če zvezi spodrsne v Afganistanu, tako kot ji vsako leto znova spodrsne pri urejanju odnosov z Rusijo, bo zadnji obrazni lifting bolj malo pomagal.

A postavljanje Afganistana v vlogo zadnjega testa zveze postaja tudi že dolgočasno. Leta 2006 v Rigi je zveza govorila, da je Afganistan preskusni kamen, ki da bo dal odgovor na vprašanje, kako trden je Nato in kako verodostojne so njegove partnerice. Po dveh letih je bilo v Bukarešti ponovno slišati enake besede: ne moremo si privoščiti poraza. Kehl, Baden-Baden in Strasbourg v teh dneh ponujajo le odmev iz Rige in Bukarešte.

"Nov strateški koncept, ki ga bodo članice usklajevale na letošnjem vrhu, mora ponovno poudariti temeljni namen kolektivne obrambe in zagotoviti izpolnjevanje zahtev, ki jih prinašajo operacije zunaj območja delovanja zveze. Poudariti bo moral vlogo Nata kot skupnosti, ki jo združujejo skupne vrednote, hkrati pa se izogniti poskusom uveljavljanja regionalnih in nacionalnih interesov na račun skupnih. Ti izzivi so v temelju povsem drugačni, kot so bili izzivi pred 60 leti, ko je zveza nastala. A dokler imamo trdno čezatlantsko sodelovanje in dokler to sodelovanje temelji na trdih institucionalnih temeljih, kar zveza Nato je, bomo lahko sami oblikovali dogodke in ne bomo le žrtve teh dogodkov," je pred rojstnodnevno zabavo v čast 60-letne dame zapisal generalni sekretar Jaap de Hoop Scheffer.

A optimizma ne delijo vsi. "Lepilo, ki je držalo zvezo skupaj, je izginilo - sovjetska grožnja nas je poenotila in zbližala, brez te grožnje pa obstaja velika nevarnost, da bo najbolj učinkovita vojaška zveza v zgodovini atrofirala," je dejala Elizabeth Sherwood Randall, posebna svetovalka ameriškega predsednika Obame za Nato.

A nekaj je vendarle treba priznati: redke so dame v resnih letih, ki sklepajo nove zakonske zveze in imajo pred vrati še toliko snubcev, pri čemer so pripravljene odpustiti in pozabiti tudi leta 1966 iz vojaške strukture odcepljeni Franciji, ki se je včeraj vrnila k vojaški mizi.