Kot mlado študentko prava, ki je živela pod apartheidom, so me opozorili, naj ne pričakujem, da bodo od mene belopolti sekretarji ali sekretarke želele nasvete. Imela sem srečo, da me je po diplomi zaposlil temnopolti odvetnik, ki pa je pred tem od mene zahteval obljubo, da ne bom zanosila. Kot visoka komisarka ZN za človekove pravice imam mandat, da ščitim in promoviram človekove pravice, torej tudi pravice žensk, in sicer pravice vseh žensk. Prepričana sem, da bo imela globalna finančna kriza, s katero se soočamo, nesorazmeren vpliv na ženske, saj predstavljajo večino revnih in oseb brez državljanskih pravic. Ženske se soočajo s pomanjkanjem ekonomskih in socialnih pravic, kot tudi državljanskih in političnih. Prepoznavanje vseh teh pravic, do katerih so tako in tako ženske upravičene, je temeljnega pomena za opolnomočenje žensk.
Ženske še vedno ne prejmejo enakega plačila za enako delo in prav tako ne uživajo pravne zaščite, ki jo na delovnem mestu uživajo drugi. Domače delavke, če izvzamemo migrante, pogosto izpadejo iz dometa delavske zakonodaje. V velikem številu držav je ženskam prepovedan dostop do finančne neodvisnosti, diskriminirane pa so na podlagi zaposlovanja, lastnine in dedovanja. Dodatno so ekonomske politike pogosto diskriminatorne do žensk in tako povečujejo prepad med revnimi in bogatimi ter ženskam odrekajo možnost do ustreznega življenjskega standarda.
Nasilje nad ženskami še dodatno povečuje njihovo ranljivost. Tako Združeni narodi označujejo nasilje nad ženskami kot »pandemijo«. Kot odvetnica, ki se je borila proti nasilju na domu, sem iz prve roke videla, kaj povzroča nasilje pri ženskah, otrocih in celih družinah - uničuje jih. Dodaten problem pa je to, da ti zločini pogosto ostanejo skriti in nekaznovani. Tako kot je nasilje nad ženskami orožje pri doseganju dominantnega položaja v domu, je tudi nasilje nad ženskami orožje vojne v oboroženih spopadih. V času, ko sem bila sodnica pri Mednarodnem kazenskem tribunalu za Ruando, sem slišala veliko žensk pričati o krutih primerih spolnega nasilja in spoznala, kako se je ta oblika nasilja uporabljala za uničevanje družin in celih skupnosti.
Kljub strahotnemu nasilju nad ženskami in njihovi diskriminaciji praznujem. Praznujem pokončno držo žensk, katerih volje ni mogoče zlomiti, saj enostavno prestanejo vse trpljenje, ki jih kvečjemu še okrepi. Praznujem vizijo enakosti med ženskami in moškimi, ki je sestavni del mednarodnega prava človekovih pravic, in naše kolektivno prizadevanje po doseganju te vizije, da bo končno postala realnost za vse ženske in moške po svetu. Praznujem tudi zaradi vse večjega števila moških, ki razumejo, da enakost med spoloma koristi tako moškim kot ženskam, in ki se zavzemajo za končanje diskriminacije žensk in nasilja nad njimi. Geslo letošnjega mednarodnega dneva žensk se glasi "Ženske in moški: s skupnimi močmi za končanje nasilja nad ženskami", ki ne predstavlja samo poziva k enakopravnosti, ampak nagovarja tudi k dejanskem ukrepanju, kar podpira globalna kampanja generalnega sekretarja Združenih narodov.
Obstajajo pa kazalniki napredka: ženske v parlamentu, kot državne voditeljice, na višjih sodiščih in v Združenih narodih. Mogoče posledično vidim dekleta po vsem svetu odraščati z različnim razumevanjem samih sebe, drugače, kot sem bila tega naučena sama in večina žensk moje generacije. Ta dekleta so pokončna, uprejo se škodljivim praksam, kot so zgodnja poroka, pohabljenje ženskih spolnih organov in spolno nadlegovanje. Želijo iti v šolo in se izobraziti. Želijo biti odvetnice, zdravnice, sodnice in parlamentarke. Želijo spremeniti svet, v katerem živijo. Vem, da jim bo uspelo, zato na mednarodni dan žensk slavim ta dekleta, ki so naša prihodnost.
