Ljubljana - "Bila sem zares zelo zbrana. Ker vsak zgrešen strel prinese kar minuto pribitka, sem vedela, da je bolje, če streljam kakšni dve sekundi na vsakem postanku več. Nisem imela česa izgubiti, bila sem neobremenjena," je presrečna biatlonska svetovna podprvakinja Teja Gregorin včeraj zvečer v Pjongčangu v Južni Koreji opisovala pomembne podrobnosti, s katerimi je na "starodobni" razdalji na 15 kilometrov tudi Slovenijo vpisala na zemljevid pomembnih na največjih tekmah. Po petdesetih letih zimskega lova.

Eden odločilnejših dejavnikov je bila štartna številka tri. Pogoji se med tekmo niso spreminjali. Smučina je bila trda, zato razlik v smučini, kjer je dosegla deveti čas in kjer je Nemka Kati Wilhelm, sicer že dobitnica tretje kolajne na prvenstvu, pritekla 39 sekund naskoka, ni bilo. Ker zaradi nizke štartne številke ni imela podatkov o tekmicah (Kati Wilhelm je imela številko 22), se je še lažje zbrala na svoj nastop. Kolajne so se pač delile na strelišču.

"To je bila zares prednost. Pritiska nisem čutila. Tudi pred zadnjim streljanjem, ki je velikokrat podrl sanje mnogim, si ga sama nisem povečala," je povedala Gregorinova. Z odličnim časom pa je zagotovo zmedla tekmice, saj to zimo ni bila višje od 21. mesta v Anterselvi na zadnji tekmi pred Južno Korejo. In morda se je kateri tudi zaradi tega roka na strelišču bolj zatresla. Priznala je, da ima še večji del zaslug tudi hrvaški biatlonec Jakov Fak, ki je s podporo slovenske ekipe dan prej pripravil prvovrstno senzacijo z bronasto kolajno. "Veselili smo se z njim. Trener Tomaš Kos mi je zvečer pripomnil, da je Jaka dokaz, da se vse da narediti. To me je še bolj sprostilo," je razkrila delčke mozaika. Da je vsaj 70 odstotkov uspeha v glavi, biatlon pa prava loterija, le prikimava: "Sama sem za to največji dokaz. V šprintu sem bila šele 64. Danes nisem imela torej čisto nič za izgubiti. Ker v sezoni zaradi zdravstvenih težav nisem dosegla omembe vrednega, si nisem imela česa očitati. Bila pa sem prepričana sama vase, da zmorem. Na treningu mi je šlo dobro."

In v Južni Koreji, na prvenstvu malih organizacijskih nerodnosti, ni rekla zadnje. Potem ko je bil Janez Marič na prvi tekmi deseti, Klemen Bauer na zasledovalni enajsti, "pol Slovenec" Jakov Fak bronast, direktor reprezentance Borut Nunar pa je kot član komisije podelil kolajno Oleju Einerju Bjoerndalnu, danes v najbolj nepredvidljivi biatlonski tekmi mešanih štafet štartajo Marič, Bauer, Gregorinova in Malijeva. "Napadli bomo. Dobri smo," je napovedala Gregorinova. A biatlonska kocka redko pade na isto številko, zato bo včerajšnji zgodovinski dan, poln prešernega veselja v sicer oddaljeni Južni Koreji, ostal nekaj posebnega. "Tajnica" Lili Drčar, sicer deset let mlajša kolegica (101. mesto), je komaj sproti v hotelski sobi 516 urejala klice iz Slovenije. Čez 50 SMS sporočil Teja zvečer še ni uspela prebrati. Ob vprašanju, če je med čestitkami tudi kakšna od uglednih mož iz Slovenije, kot je dan prej predsednik Stipe Mesić poklical Jakova Faka, pa je bila Teja že stara Teja. Torej diplomatska: "Mogoče je med neprebranimi sporočili, pa ne vem. Čestitke prihajajo tudi preko direktorja Boruta Nunarja."

Danes bo še en zanimiv dan. V Južni Koreji bo na sporedu mešana štafetna tekma, ki so ji v slovenski reprezentanci pred odhodom namenjali največ pozornosti. V Liberecu pa bo Tejina nekdanja tekaška reprezentančna kolegica Petra Majdič tekla proti prvi kolajni na razdaljah na nordijskem svetovnem prvenstvu.