Predsednik republike dr. Danilo Türk je včeraj sporočil, da bo dr. Tineta Hribarja in njegovo soprogo dr. Spomenko Hribar za prispevek k demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije odlikoval z najvišjim državnim odlikovanjem.

Pogovarjava se v času finančne krize - mar res finančne, ali pa gre za globljo krizo duhovne narave? Naj intoniram pogovor s pesmijo sufijskega mistika Rumija: Prišel je čas,/ da prelomim vse svoje obljube/ pretrgam vse verige,/ zavrnem vse nasvete,/ zdrobim vse spone,/ člen za členom; z mečem smrti porežem vse vezi,/ si ušesa zamašim/ pred preveč pametnimi besedami,/ zaloputnem vrata za seboj/ in stopim v kamro,/ kjer so skrite najslajše stvari./ Kako dolgo bom prosil/ za stvari tega sveta,/ ko se mi tu ponuja Ljubezen?/ Kako dolgo? Preden se bom dvignil nad vse, kar sem?

Ta pesem dobro izraža tudi zdajšnji čas, v katerem ne bo šlo brez odgovorov na vprašanje o duhovnih temeljih sveta. Zavzemam se, že dolgo, za prostost duha. Za prostost, ki sovpada s človekovo odprtostjo za odprtost biti. Za odprtost, iz katere se jasni svetloba sveta. Iz katere vznika torej sam svet kot prostor biti in s tem kot prostor človekove prostosti. Na bitni ravni svet in duh sovpadata. Duh kot živa, hkrati pa čista misel biti je svetotvoren v vseh pomenih te besede.

Govorite o duhu, se pravi o predmetu razprave, ki kot da je bila tisočletja rezervirana za religiozne interpretacije. Kakšen je vaš koncept duha, kaj in katere so duhovne prvine človeka za vas?

Že stoletja poznamo trojico, ki označuje človeka, trojico telo, duša in duh. Duh nastopa tudi v novozavezni trojici Oče, Sin in Sveti duh. Vse tri osebe so v slovenščini moškega spola. V starozavezni hebrejščini pa ni tako: ruah, ki pomeni duh oziroma dih, je - kot naša duša - ženskega spola. Novozavezna, grška pneuma pa je srednjega spola. Potemtakem Sveta trojica po svojem poreklu ni samo moška zadeva.

Lahko bi rekli, da je duh odprt za vse, na vse strani; in je tisto, kar daje, natančneje, podarja smisel vsemu, kar je. Sveta ne smemo razumeti samo kot celokupnosti stvari, ki jih vidimo okoli sebe. Da smo med mizami in stoli, to zaznavamo. Ampak kar stol zares naredi za stol, je beseda. Beseda, ki izhaja iz duha in se vanj vrača. Zato govorica kot beseda duha ni samo hiša biti, navzočnosti vseh stvari, ampak tudi dom človekovega smisla. Prebivališče vedno znova porajajoče se paruzije človeka.

Priti na svet, vstopiti v ta prostor biti pomeni naseliti domovino duha in njegovih osmislitev. Če ostajamo le na ravni razuma oziroma logike, s pomočjo katere sicer zelo dobro analiziramo, preračunavamo in celo predvidevamo, smisla ne bomo zagledali.

Mnogi družboslovci opredeljujejo sodobni (postmoderni) čas kot čas izgube smisla. Vi ste že leta 1985 v knjigi Moč znanosti ugotavljali, da je bilo 19. stoletje čas produkcije, 20. stoletje čas organizacije, 21. pa bo stoletje orientacije. "Vprašanje orientacije, ciljev in smisla postaja glavno vprašanje naše eksistence" ste naznanili na blejski konferenci prvo leto tega stoletja…

Temelj produkcije je delo, iz katerega je za Ricardom izhajal tudi Marx; toda njegova delovna teorija vrednosti in z njo celoten marksizem sta ostala zadevi 19. stoletja. Zato je zdajšnje vračanje k Marxu, ko smo že onkraj produkcije in celo organizacije, popolna samozaslepitev. Delo je sicer pomembno, je temeljno izhodišče, podlaga, ki je ne smemo spregledati ali zanemariti. To najbolje vidimo prav zdaj, ko se je pokazalo, da je denar lahko tudi le fiktiven, virtualna "megla" mednarodnih financ. Vseeno pa delo in proizvodnja sama na sebi ne zadoščata. Sta nujni, ne pa zadostni pogoj produktivnosti. Golo podaljševanje delavnika oziroma delovne dobe ne vodi nikamor. Že pred sto leti smo bili zato deležni prvega ostrega odgovora na vse večjo krizo dela in produkcije, namreč z revolucijami 20. stoletja, tako komunističnimi kot nacionalsocialističnimi oziroma fašističnimi.

Odločilna je vse bolj postajala organizacija. Osnovna napaka marksizma je bila, da tega ni videl. Da je v kapitalistu videl samo lastnika in izkoriščevalca, prezrl pa je njegovo glavno vlogo, vlogo organizatorja, kar je dandanes povzeto v nazivu Svetovna trgovinska organizacija. Brez prave organizacije, ki prek obračanja kapitala sega od proizvodnje do potrošnje, delo kljub morebitnemu skrajnemu garanju ne pomeni dosti. To je Lenin uvidel in namesto Marxovega gesla "delo je vse" razglasil geslo "organizacija je vse"; a ker je vse podredil boljševiški Partiji, je kapitaliste iztrebil, zavrgel kapitalizem, z njim pa tudi svobodno konkurenco oziroma tržno določanje cen prek ponudbe in povpraševanja.

Kaj pa se je medtem dogajalo v "svobodnem svetu", znotraj kapitalizma in njemu ustrezajoče ekonomske teorije?

V "svobodnem svetu" 20. stoletja je delovno teorijo vrednosti dokončno spodrinila pametnejša teorija ponudbe in povpraševanja. A ne izolirana, marveč v navezavi na organizacijo, drugače rečeno, na regulacijo in deregulacijo trgov. Ti dve pa se vselej dogajata pod okriljem države.

Tudi v času deregulacije je država tu, namreč s svojo odsotnostjo, tj. z nevmešavanjem. Po pol stoletja zadržanosti države in s tem velikega nihaja v neoliberalizem smo zdaj spet pred njenim naraščajočim poseganjem na kapitalske oziroma finančne trge. Obenem pa gre tokrat za nekaj več. Ne gre samo za korekcije s strani države, z njenimi lokalnimi oziroma nacionalnimi regulativnimi popravki. Smo pred globalnim, meddržavnim oziroma že kar naddržavnim usmerjanjem svetovnega trgovanja. Zato ni mogoče reči, da drsimo v nekakšen državni kapitalizem; nikamor ne drsimo, pač pa se je začelo oblikovati globalno, obenem pa holistično, ekonomijo in ekologijo presegajoče ekozofsko usmerjanje kapitalizma. Ne samo kapitalizma kot načina (po Marxu) produkcije, ampak tudi kapitalizma kot načina (po Keynesu ) organizacije. To pa ne pomeni nič drugega, kakor da v ospredje stopa orientacija.

To so globalni premiki pod obnebjem "svetovnega duha", kot bi dejal Hegel. Kaj se ob tem godi na osebni ravni?

Zdaj, v 21. stoletju - najočitneje ob nastopajoči krizi - je postalo očitno, kot rečeno, da tudi princip organizacije ne zadošča več. Delovno teorijo vrednosti so zrušile imaginarne potrebe modernega človeka, teorijo vrednosti na podlagi ponudbe in povpraševanja pa vse hitreje rušijo imaginarne želje postmoderne dobe. Umetne potrebe preraščajo v iluzije in fantazme. V krizi ni več samo Marxov pojem dela, ampak tudi Freudova analiza želje.

Si v tej zagati morda lahko pomagamo z Nietzschejevo filozofijo volje do moči, večnega vračanja enakega in prevrednotenja vrednot?

Na prvi pogled se res zdi, da oba skupaj, tako Marxa kot Freuda, spodriva Nietzsche s svojo metafiziko volje do moči/oblasti, predpostavke vsake organizacije. Kaj ne pomenita globalni terorizem in globalni antiterorizem obliki spopada glede tega, kdo bo končni gospodar sveta? Ne gre v Iraku in Afganistanu ali Čečeniji in Tibetu za globalno nadvlado, za poskus obvladanja, namreč s strani svetovnih centrov moči, vsega še ne obvladanega? Vsekakor. Vendar to za sedanji položaj človeka v kozmosu, kot bi rekel fenomenolog Scheler, ni odločilno. Ključen, pravzaprav krizen postaja problem same orientacije. Vedeti bi morali, že zdaj, kaj počnemo, zakaj delamo, kar in kolikor delamo, in zakaj smo organizirani tako, kakor pač smo.

Če niti delo niti ponudba in povpraševanje ne določajo več, vsaj ultimativno ne, vrednosti stvari, če tavamo tako v območju ekonomije kot ekologije, nas vprašanje o tem, za kaj sploh gre oziroma kaj sploh hočemo, sproti prehiteva. In kolikor nimamo odgovora na to vprašanje, kolikor ne vemo, v čem je smisel, še več, kolikor niti tega ne vemo, kje iskati in posledično najti smisel, smo sredi nihilizma, katerega poln razmah je že pred sto petdesetimi leti napovedal Nietzsche, njegov vrh pa postavil prav v naš čas. Kakor da se še vedno nismo osvobodili podrejenosti grozljivemu nihilističnemu ukazu: bolje hoteti nič kot nič hoteti.

Povejte kak konkreten primer, da bo vaša postavitev bolj razumljiva. Se nam slabo piše? Ali napovedujete skorajšnjo kataklizmo družbenosti in končno apokalipso?

Ne. Nikakor. Narobe. Po Nietzscheju je vzniknila Heideggerjeva misel o smislu biti. Že nekaj desetletij se oblikuje ekozofija kot sodobna filozofija tako imenovanega okolja, v resnici pa narave kot človekove izvorne in zato nezaobidljive domovine. Ob tem zadnji dve desetletji vse bolj razločna postaja misel o svetovnem etosu, ki smo ga na Slovenskem leta 1988 pozdravili in zaznamovali s prvim stavkom "pisateljske ustave": "Zavedajoč se svetosti življenja in človekovega dostojanstva...", v knjigi Projekt svetovnega etosa, katere slovenski prevod je tik pred izidom pri Društvu 2000, pa ga je leta 1990 izrecno izpostavil Hans Küng.

Hans Küng je v okviru tega projekta v Tübingenu ustanovil fundacijo svetovnega etosa; pod njenim okriljem razvijajo svoje zamisli o dialogu svetovnih religij oziroma civilizacij najvidnejši svetovni teoretiki in politiki. Leta 2001 je po dogovoru s tedanjim generalnim sekretarjem OZN in ob sodelovanju dvajsetih ekscelentnih predstavnikov civilizacij pripravil poročilo, na podlagi katerega je generalna skupščina sprejela Resolucijo o dialogu med civilizacijami (Global Agenda for Dialogue among Civilizations). Kakšne učinke ima ta resolucija, ki je Slovenci ob njenem sprejetju tako rekoč sploh nismo opazili?

Učinkov je veliko, njen zadnji odmev je ustanovitev Katoliško-muslimanskega foruma v Vatikanu, na katerem so sredi novembra sprejeli izjavo s petnajstimi členi, ki vsebujejo vse glavne sestavine svetovnega etosa, po vsebinskem zaporedju pa sledijo elementom preambule naše "pisateljske ustave" in njihovi razvrstitvi. Od svetosti življenja prek človekovega dostojanstva do temeljnih človekovih pravic in državljanskih svoboščin.

Bi lahko rekli, da so vrednote svetovnega etosa nekakšna vnaprejšnja podlaga sporazumevanja tudi med sicer zelo razlikujočimi se religijami oziroma svetovnimi nazori?

Nedvomno. Küng je veliko vložil prav v dokazovanje tega, da vrednote svetovnega etosa kot pravrednote človeka in človeštva oziroma človečnosti prežemajo ne samo teiste različnih vrst, ampak tudi ateiste in agnostike. Svetovni etos ima tako etično razsežnost (zlato pravilo, človekovo dostojanstvo) kot razsežnost svetega (svetost življenja, posvečenost mrtvih). Vsebuje, če smem uporabiti ta na videz paradoksni izraz, neko predreligiozno religioznost. Religioznost pred religioznostjo religij kot konfesij.

To pa zaradi tega, ker je v svoji biti vsak človek nekaj svetega in preko tega bitno svetega, ki obstaja pred tem ali onim cerkveno sakralnim (svetim + oblastnim), odprt tudi za svetost. Tako v smislu Levinasove knjige Od sakralnega k svetemu kot v smislu Heideggerjevega izročila iz njegovega Pisma o "humanizmu": Šele iz resnice biti je mogoče misliti bistvo svetega. Šele iz bistva svetega je mogoče misliti bistvo boštvenosti. Šele v luči bistva boštvenosti moremo misliti in izreči, kaj pomeni beseda "Bog". Iz človekove odprtosti za odprtost (jasnino, resnico) biti izvira njegovo neizbrisno, bitno dostojanstvo, lastno vsakemu človeku, pa naj bo teist, ateist ali agnostik.

Prav vi, profesor Hribar, dajete svetovnemu etosu velik pomen, kar dve knjigi ste mu posvetili: Obvladovanje sveta in svetovni etos (2003) ter Globalizacija: svetovni mir in svetovni etos (2006). Za kaj (vam) gre?

Sam ne verjamem v bogove ali Boga, v tem pomenu sem brezbožec, kljub temu pa se nimam za brezverca. Verjamem v svetost življenja in posvečenost mrtvih. In takšna je vera vsakogar, ki verjame v absolutno veljavnost vrednot svetovnega etosa. Pa naj bo prepričan, da so te pravrednote absolutne, ker jih je zapovedal oziroma postavil Absolut, ali pa zaradi tega, ker brez njih človeka kot človeka absolutno ne bi bilo. Od tod možnost, naj še enkrat poudarim, da vsi slišimo glas svetovnega etosa, narek njegovih vrednot.

Bržkone lahko tako razmišljamo z vidika posameznika, kaj pa z vidika celotnih civilizacij, kakršna je zahodna? Veliko se govori o tem, da je Zahod stoletja izkoriščal ves svet, da ga še vedno in da se je zato prav on najmanj upravičen sklicevati na svetovni etos in njegove pravrednote.

V tem je le pol resnice. Poglejmo 20. stoletje. Res je bilo ogromno izkoriščanja po vsem svetu, od ljudi do narave. Vendar je svetovno prebivalstvo kljub temu naraslo od 1 milijarde na začetku do 6 milijard ob koncu stoletja, zdaj pa se bližamo že 7 milijardam. Od kod ta nenadna množica ljudi? Če je za vse tegobe sveta kriv kapitalizem, če naj bi bila zahodna civilizacija na globalni ravni tako rekoč morilska in nasploh uničevalska, od kod potem takšna rast? Ni, če vse skupaj pogledamo natančneje, za takšen razvoj najbolj zaslužen prav Zahod? Brez njegove tehnologije in medicine bi človeštvo v vseh pogledih, ne samo številčno, močno zaostalo za zdaj doseženim.

Zato Zahodu ni treba imeti pretirano slabe vesti. Po svoje je s spodbujanjem rasti in množenjem svetovnega prebivalstva najbolj škodoval samemu sebi. Ni deloval Zahod v bližnji preteklosti bolj samomorilsko kot pa morilsko? Če bi bili popolni sebičneži in bi bili prepričani o končni prevladi volje do moči nad svetovnim etosom, o tem, da se glede na demografsko ekspanzijo in bližajočo se klimatsko katastrofo lahko ohranimo le z obvladanjem sveta kot takega in v celoti, potem bi moral Zahod, ko je bilo to možno brez nevarnosti uničujočega povračila, vreči nekaj atomskih bomb na Kitajsko in Indijo, Afričane pa prepustiti njihovi lastni usodi.

No, to najbrž ni vaše osebno prepričanje, profesor Hribar?

Ne, ne, šlo bi seveda za blazno izbiro. Če ne verjameš v dobroto človeka, če misliš, da gre dejansko samo za voljo do moči in totalno prevlado nad svetom, bi našel opravičilo tudi za tako ravnanje, saj ne bi videl nobenega drugega izhoda. Bush je ob napadu na Irak zašel prav v takšen, čeprav bolj ali manj umišljen položaj. Danes priznava, za razliko od naših podpornikov njegove zločinske avanture, da je bila njegova odločitev napačna. Pobijali so, ob naši soprivolitvi, civiliste, tudi matere in otroke, in tega se Bush danes kesa. Res iskreno, iz dna duše, ali pa le površinsko? Kajti ZDA niso pogorele le moralno, ampak tudi finančno; ogromno so zapravile v zgrešeni iraški vojni, tako da je to eden od najpomembnejših vzrokov današnje finančne krize, ki se je končno zgrnila na vse. Tudi na Ruse, ki so zaradi dražitve nafte po okupaciji Iraka imeli največ koristi od te "antiteroristične" vojne.

Uf, težko je upati ob takih ugotovitvah. Pa vendar, reciva kaj spodbudnega, saj je tudi Barack Obama spisal knjigo Pogum za upanje…

Spodbudno je že to, da atomskih bomb nismo vrgli. Zakaj tega nismo storili, zakaj danes ne premislimo te svoje zadržanosti in ne osmislimo prihodnosti prav na podlagi tega premisleka? Ne brez tveganja. Kajti spoštovanje zlatega pravila, temeljne formalne zapovedi svetovnega etosa, po kateri naj drugemu ne storimo tega, česar si ne želimo, da bi drugi storil nam, je oprto zgolj in samo na našo vero, da je dobrota drugega pred njegovo zlobo. Da bo dobro vračal z dobrim in da zato zlo ne bo prevladalo nad dobrim. To ne pomeni nič drugega, kakor da s svetovnim etosom z ravni bližnjega in najbližjega segamo na raven daljnega in najdaljnega. Zato presežna vera v dobronamernost drugega bolj kot kadarkoli doslej najpoprej terja verjetje vase.

Torej ste vendarle optimist, verjamete v pozitivne (evolucijske?) premike duha in posledično sveta, predvsem pa v človeško naravo človeka?

Ljudje smo kot telesna in kot smrtna bitja ranljivi. Bojimo se za preživetje, za naše telesno, duševno in duhovno zdravje. Odkar je znanost tako zelo napredovala, zlasti medicina, so se odprle skoraj neomejene možnosti, saj si človek lahko že kar precej podaljša življenje. Toda ali naj za to, da bi si za tri leta podaljšali življenje, trikrat bolj in leta dalj garamo? Ali ima to sploh smisel? In smo spet pri vprašanju, kaj hočemo od sebe. Nekje se bomo morali ustaviti tudi glede vprašanja dolgosti življenja. In nehati fantazirati o lastni neumrljivosti, tako tisti, ki verjamejo v posmrtno nesmrtnost, kot tisti, ki vanjo ne verjamemo.

Verjamem, da se bomo počasi ne samo soočili, ampak tudi sprijaznili s končnostjo svoje biti, drugače rečeno, s svojo smrtnostjo kot prožilcem naših bojazni, a tudi virom naših radosti in ljubezni v človeškem pomenu besede. Kot je zapisal Dostojevski o prihodnjem človeku: "Iz ponosa bo razumel, da mu ni treba mrmrati zaradi tega, ker je življenje trenutek, in bo vzljubil svojega brata, ne da bi terjal za to kakršnokoli plačilo. Ljubezen bo zadovoljevala samo trenutek življenja, toda že sama zavest njene trenutnosti bo okrepila njen ogenj za toliko, kolikor se je prej raztapljala v upih o neskončni ljubezni v večnosti onkraj groba." Šele ko se zavemo, da tistega, ki ga imamo radi, lahko ljubimo z vso ljubeznijo samo zdaj in tukaj, vzplamti čista ljubezen: ljubezen brez računa, človeško prečloveška ljubezen.

Nekateri pravijo, zares se dvigujemo proti svetlobi šele, ko pridemo čisto na dno in se lahko od tu močno odrinemo… Kakšna je vaša vizija "odriva" za Slovenijo, Evropo?

Slovenci smo v zadnjih dveh desetletjih na formalni ravni absolvirali vse stopnje samovzpostavitve. Kot narod smo se osamosvojili, postavili lastno državo in postali nacija, člani OZN, EU in Nata, skratka, suveren subjekt mednarodnih odnosov, letos pa smo uspešno sklenili še predsedovanje EU. Več na formalni ravni ne bi mogli doseči. Drugače pa je z vsebinskega vidika, saj doslej nismo nastopali kot avtonomni nosilci evroslovenstva, marveč smo na podlagi devize pusti-ali-vzemi vselej vzeli tisto, kar so nam ponudili, še slabše, vse, kar so zahtevali od nas.

Zato bomo morali zdaj, ko SMO Evropa, nastopiti s svojo lastno resnico, tudi z natančnejšim zarisom evroslovenstva. Čaka nas izdelava načrta slovenskega prispevka k drugi renesansi Evrope in k njenemu deležu pri uveljavitvi svetovnega etosa kot minimalnega skupnega imenovalca zavezništva svetovnih civilizacij, posledično svetovnega miru. Prvi korak k temu je dogovor s posveta, ki smo ga imeli pred kratkim v državnem svetu ob dvajseti obletnici "pisateljske ustave". Na podlagi vrste predlogov o dodatnih spremembah posameznih členov obstoječe ustave, ki zaradi svoje sporadičnosti neogibno ostajajo neusklajeni, sem predlagal, da začnemo razmišljati o usklajeni prenovi - več ko 90 odstotkov besedila bo ostalo seveda nespremenjenega - Ustave Republike Slovenije. Prenove v duhu 21. stoletja.

Obstoječa ustava sicer ni ustava 19. stoletja, kakor so se ob objavi "pisateljske ustave" zmrdovali partijski ljudje, najbolj glasno Tone Jerovšek. Vendar zaradi opustitve vrednot svetovnega etosa tudi ustava 21. stoletja ni. S svojima sicer nespornima dosežkoma, s prepovedjo smrtne kazni in svobodnim odločanjem o rojstvu svojih otrok je bila in ostaja ustava 20. stoletja. Brez projekta "ustava 21. stoletja" se zato ne moremo zadovoljivo pripraviti na prihajajoče tektonske, potresne premike, ki bodo sledili naraščajoči globalni krizi.

Na kakšen odziv je naletela pobuda? In kdo naj bi poskrbel za dobro pripravljeno prenovo?

Pobudo so - ob nasvetih o previdnosti in postopnosti - že podprli predsedniki: predsednik države, predsednik državnega zbora, predsednik državnega sveta in predsednik vlade. Programsko vodenje skupine avtonomnih, strankarsko neodvisnih strokovnjakov, ki bo delovala pod okriljem predsednika parlamenta, bo prevzel dr. France Bučar, oče slovenske ustave in nasploh starosta slovenske državnosti. Pravkar je napisal knjigo Naša narodna bodočnost, ki ga še posebej kvalificira za to vlogo. Saj se skupina sprva ne bo ukvarjala toliko s konkretno prenovo, kolikor z njenimi predpostavkami. Zato si bo vzela dovolj časa, leto dni ali celo dve leti, in se bo šele na koncu odločila za morebitni zapis predloga, v neformalnem smislu, prenovljene ustave. Tedaj se bo tudi predsednik parlamenta, ki je obenem predsednik njegove ustavne komisije, odločil, ali naj parlamentu predlaga, da sodelavce te delovno posvetovalne skupine preimenuje v člane strokovne skupine v okviru ustavne komisije ali ne. In šele ko bi bila potrjena kot takšna, bi skupina pripravila uradni osnutek ustave, prenovljene v duhu 21. stoletja.

Koliko članov skupine bo in kdo jo bo sestavljal? Bo kakšna ženska vmes?

Članov naj bi bilo največ dvanajst, morda celo samo sedem, odvisno od načina delovanja skupine. V skupini bosta - za razliko od dosedanjih piscev ustavnih besedil, med katerimi doslej ni bilo nobene - najmanj dve ženski. Če nas bo samo sedem, bosta imeli torej kar pomemben delež in s tem vpliv.

Bo (ne)religioznost kakšen kriterij pri oblikovanju skupine za projekt "ustava 21. stoletja"?

Vsak človek je bitje duha in zato zavezan njegovi prostosti. Na tej ravni torej ni razlike med pripadniki te ali one religije, tudi med teisti in ateisti ne. Kot rečeno, svoji biti in svetemu kot svetemu, svetu kot prostoru biti in drugemu kot soprebivalcu v tem prostoru smo odprti, obenem pa odgovorni prek pravrednot človeškosti, sestavljajočih to, čemur pravimo svetovni etos. Božje vsebuje sveto, toda kot vsebina božjega sveto biva pred božjim; je zato v srcu vseh ljudi, na izvoru vesti človeka kot človeka. Ne obstaja božje brez svetega, obstaja pa lahko, kot v izvornem budizmu, sveto brez božjega. Ravno tako ne obstaja religija brez etičnosti, etičnost pa lahko obstaja, pri ateistih, brez religije. Ker na ravni svetega kot svetega in etike kot etike nasprotja med teizmom in ateizmom ni, kar je razkrila prav izpostavitev svetovnega etosa v njegovi hkratni nravstveni in svetostni razsežnosti, bi našo postmoderno dobo lahko označili tudi kot post(a)teistično dobo. Kot ljudje se zdaj pogovarjamo in dogovarjamo ne samo onkraj nasprotij med religijami, ampak tudi onkraj nasprotja med teizmom in ateizmom.

Katastrofa komunizma je bila, da tega ni znal razločiti. Da je s tem, ko je gojil borbeni ateizem in preganjal božje, zavrgel tudi sveto kot sveto. Zato ni spoštoval nobene od pravrednot človeškosti. In se sesul. Ni propadel predvsem zaradi ekonomije, ja, seveda, posledično tudi zaradi nje, v resnici pa zaradi tega, ker ni spoštoval pravrednot človečnosti, s čimer si je spodkopal tudi lastni temelj: temelj družbenosti kot družbenosti. Svetost življenja ga ni brigala, pobijal je brez omejitev, kadar se mu je to zdelo koristno oziroma potrebno. Tistih, ki jih je umoril, ni dovolil pokopati, ni dopuščal spremeniti morišč v grobišča, skušal jih je povsem zabrisati oziroma izbrisati in zato svojcem prepovedal dostop do njih. Zavrgel je dostojanstvo človeka; ljudi je ne samo ubijal, ampak tudi grozovito mučil. Seveda se je, kar izhaja že iz prikazanega, požvižgal tudi na zlato pravilo. In prav to preziranje in zametavanje pravrednot, pratemelja človeka, je spodnašalo in nazadnje pogubilo komunizem.

Zares je nastopil čas, da od tod izvirajoča nasprotja dokončno presežemo in se, med drugim, povežemo - različno misleči in verujoči - pri oblikovanju ustave, ki bo upoštevala pravrednote človeškosti v širšem obsegu kot obstoječa. V širšem, četudi ne v polnem, docela izpolnjenem pomenu. Kajti obstajajo različne stopnje uresničevanja svetovnega etosa: od minimalne prek optimalne do maksimalne ravni. V tej zvezi govorim o etični ulomkovi črti. Minimalni skupni imenovalec je najmanjši skupni imenovalec dogovora med ljudmi, optimalni je največji skupni imenovalec v danih družbenih okoliščinah, maksimalni pa je istoveten s števcem, tako da ulomek kot ulomek pravzaprav odpravlja.

Pa zaključiva tale pogovor poetično, kot sva ga začela, z mistikom Rumijem. Upam v njegovo sporočilo, ki teče skozi čas in vsa prostorja: Ljubezen je prišla/ in postala kakor kri za moje telo./ Pognalo jo je po žilah,/ zaokrožila je do mojega srca./ Povsod okrog sebe sem videl eno samo stvar./ Ime Ljubezni se je kotalilo iz mojih udov,/ iz mojega vratu, iz mojih prstov…/ Prijatelj, to, kar vidiš na meni, je samo lupina./ Vse drugo pripada Ljubezni./ Zaljubljen sem! Zaljubljen sem v Ljubezen!

Sprejemam to misel, le da menim, da je ljubezen do ljubljenega/ljubljene pred ljubeznijo do Ljubezni. Torej mi ne uspeva, da bi bil mistik v pravem pomenu besede. A naj vseeno ponovim svojo misel iz intervjuja izpred četrt stoletja: Rad imeti, to je vse…