Izhodišče razstave sta Pučnikov kip Metoda Frlica iz leta 2007 in Drnovškov kip Mirsada Begića iz letošnjega leta, ki sta bila za nekatere ljudi "nebodigatreba", je pojasnil Dežman. Slovenska politika po njegovem mnenju kaže "slabo sposobnost spoštovanja spomina na svoj poklicni krog". Kot je spomnil v nagovoru ob odprtju razstave, je bil Pučnikov kip zaradi "nelagodja v vladnih krogih okrog upodobitve" umaknjen z razstave Enotni v zmagi v preteklem letu. Ob tem je ljubljanski župan Zoran Janković iz ljubljanskega gradu "vrgel ven kar celo razstavo", a je bilo temu dogodku "v medijski percepciji posvečeno veliko manj pozornosti kot pa samemu kipu", je dodal Dežman.

Človeški ideali kot osnovni vzgib za postavitev potretirancev

Pri Drnovškovem kipu, katerega bronasti ulitek stoji v Zagorju, se po Dežmanovih besedah pojavlja vprašanje, "ali je bil naročnik pravi, ali je občina Zagorje tisti naročnik, ki bi kipu lahko zagotovil mirno pot v javnost". O polemikah v zvezi z Drnovškovo družino je dejal, da je "vsako manipuliranje s tem, kaj bi družina hotela ali ne bi hotela, povsem nepotrebno izogibanje temeljnemu problemu", in sicer "ali bomo vzpostavili eno spodobno kulturo javnega spomina, ki bo slovenski umetnosti dala priložnost, da uveljavi svojo interpretacijo". Skupni imenovalec, ki sta ga avtorja našla v portretirancih, je po Dežmanovih besedah "vztrajanje v boju, v idealih, vztrajanje tudi takrat, ko življenje ni najbolj prijetno".

Razstavo spremljajo tudi Drnovškove fotografije društva fotoreporterjev Slovenije Enooki z razstave Čas v stopinjah, ki je bila prvič postavljena v knjigarni Goga v Novem mestu, in Pučnikove fotografije Toneta Stojka. Fotografsko okolje razstave "nam kaže delo slovenskih fotoreporterjev v kvalitetni avtorski luči, ker je tudi marsikateri njihov portret vreden za razglasitev kulturne dediščine," je še dejal Dežman.