Predstavniški dom je v ponedeljek malce presenetljivo zavrnil kompromisni predlog, o katerem so se pogajalci obeh domov kongresa dogovorili v nedeljo skupaj z Belo hišo. Proti predlogu je glasovalo 228 poslancev, za pa le 205. Za predlog je glasovalo 140 demokratov, proti pa 133 republikancev in demokrati so za neuspeh obtožili pripadnike predsednikove stranke. Indeks Dow Jones je na koncu dneva zaradi tega zgrmel za 777 točk, kar je celo več od prvega dne poslovanja po terorističnih napadih 11. septembra, ko je ta indeks padel za 684 točk.

V torek ponovnega glasovanja o predlogu zakona ne bo zaradi judovskega novega leta. Senat bi moral o predlogu glasovati v sredo, do česar lahko pride. V senatu naj bi bilo dovolj podpore za potrditev, kar bi potem povečalo pritisk na predstavniški dom, ki bi lahko ponovno glasoval v četrtek. Pritisk je bil sicer že v ponedeljek, ko so v kongresu med glasovanjem spremljali padanje Dow Jonesa. Na Wall Streetu pa so obratno opazovali potek glasovanja v predstavniškem domu in ko je postajalo jasno, da bo predlog propadel, so začeli indeksi drseti še globlje.

Nemudoma po glasovanju se je v Washingtonu in po ZDA začela vojna za to, kdo je kriv. Kongresni republikanci so prišli pred kamere in povedali, da je kriva predsednica predstavniškega doma Nancy Pelosi iz Kalifornije, ker je imela pred glasovanjem napadalen govor, s katerim je krivdo za nastale razmere naprtila predsedniku Bushu in republikancem, ki so si v zadnjih letih prizadevali za odpravo nadzora nad poslovanjem Wall Streeta. Vodja poslanske skupine Roy Blunt iz Missourija je dejal, da je 12 republikancev hotelo glasovati za, vendar so si po govoru Pelosijeve premislili.

Frank o republikancih, ki so glasovali proti: "Nezaslišano je, da so se zaradi užaljenosti maščevali celotni državi"

Predsednik odbora za finance Barney Frank iz Massachusettsa je nato dejal, naj mu pokažejo teh 12 republikancev, da bo z njimi "še posebej" prijazen, če je to potrebno za rešitev krize. "Nezaslišano je, da so se zaradi užaljenosti maščevali celotni državi," je dejal Frank. Zgodba je sicer malce bolj zapletena. V volilnem letu si nihče brez potuhe drugega noče naložiti odgovornost za potrditev 700 milijard dolarjev vrednega in med večino Američanov nepriljubljenega paketa za reševanje krize.

Večine Američanov doslej še ni nihče uspel prepričati, da ne gre več za reševanje pokvarjenih direktorjev z Wall Streeta, ampak za preprečitev gospodarske krize, v kateri bodo poraženi vsi. V ponedeljek se je tudi sesula spletna stran predstavniškega doma kongresa, ker so poslanci od svojih volivcev dobili na milijone elektronskih sporočil, ki so jih svarili pred podporo predlogu zakona. V takšnih razmerah se noče nihče izpostaviti, čeprav pa vsi v kongresu trdijo, da se zavedajo, da bo treba nekaj storiti.

Zato so demokrati sicer večinsko glasovali za predlog, vendar pa je bilo med 95 demokrati, ki so glasovali proti, veliko takih, ki so opazili, da republikanci predlogu ne bodo dali večine svojih glasov in so nato glasovali proti. Glasovanje je pokazalo tudi, da Bush nima več niti dovolj vpliva, da bi prepričal pripadnike lastne stranke. Predsednik bo sicer ponovno spregovoril Američanom po televiziji v torek popoldne po srednjeevropskem času.

V prepire o krivdi sta se vmešala tudi predsedniška kandidata

Republikanec John McCain je v Ohiu dejal, da sedaj ni čas za delitev krivde, ampak čas za reševanje krize. Nemudoma nato je krivdo za poraz predloga zakona naprtil Obami in kongresnim demokratom. Čeprav pa si je zjutraj pred glasovanjem lastil zasluge, da je bil v nedeljo dosežen dogovor.

McCain je glede krize v nezavidljivem položaju, s svojimi postopki pa si ni veliko pomagal. Ko je bila kriza na višku je najprej trdil, da so gospodarski temelji zdravi, nato čez nekaj dni obrnil ploščo in začel biti plat zvona ter začasno prekinil kampanjo. Odpovedal je celo udeležbo na prvem televizijskem soočenju kandidatov. Nato si je premislil in se soočenja udeležil. Demokrat Barack Obama se je v času krize držal nazaj, McCaina kritiziral, da mora biti sposoben opravljati več nalog hkrati, in ga obtožil, da je miniral pogajanja v kongresu z vnašanjem predsedniške kampanje.

Obama je sicer bil v stiku s pogajalci in s finančnim ministrom Henryjem Paulsonom prek telefona, kar je počel tudi McCain, potem ko je njegovemu prihodu v Washingtonu pretekli četrtek sledil propad prvega dogovora v kongresu. Ankete kažejo, da javnost glede gospodarstva bolj zaupa Obami, in McCain je zaradi tega okrepil napad. V ponedeljek je trdil, da Obama zagovarja višanje davkov, kar bo poglobilo recesijo, ter celo, da laže Američanom in ne podpira vojakov. Demokrata je tudi obtožil, da reševanje krize le opazuje od daleč.

Paulson: Sestaviti bomo morali predlog, ki bo hitro sprejet

Paulson je v ponedeljek po izrednem srečanju Bushevih svetovalcev v Beli hiši novinarjem dejal, da bodo morali sestaviti predlog, ki bo hitro sprejet. Obljubil je, da bo ministrstvo uporabilo vsa orodja za omilitev krize, ki jih ima na voljo, vendar pa ta niso zadostna brez zakona. Ponovno je povedal, da ne gre za reševanje finančnih podjetij, ki so sprejela slabe odločitve, ampak bodo posledice kreditne stiske brez ukrepanja kmalu začeli čutiti vsi Američani.

Paulson je pred tednom dni kongresu predlagal, naj mu odobri 700 milijard dolarjev, s katerimi bi vlada lahko odkupovala slabe naložbe finančnih podjetij v vrednostne papirje, podprte s hipotekarnimi posojili. Kongresni pogajalci so načelni dogovor sprejeli že pretekli četrtek, vendar so ga zrušili konzervativni republikanci iz predstavniškega doma, ki so predlagali, naj vlada namesto porabe proračunskega denarja da jamstva zasebnim podjetjem, ki bi sprejela vlogo odkupovanja slabih naložb finančnih podjetij. Ta zahteva je sedaj deloma v zadnjem predlogu, o katerem so se dogovorili v nedeljo.

Dogovor predvideva, da Paulson nemudoma dobi 250 milijard dolarjev, 100 milijard pa še, če bo predsednik Bush odločil, da so potrebne. Preostalih 350 milijard naj bi se posebej potrjevalo kasneje po potrebi. Demokrati so dosegli, da se po petih letih izvajanja načrta pogleda, kdo je imel od tega korist, in ta bo moral dobičke vrniti v proračun. Kongresniki obeh strank so ob nasprotovanju administracije dosegli, da se direktorjem podjetij, ki prejmejo državno pomoč omejijo plače in bonusi.

Vsaka kompenzacija direktorjem v podjetjih, ki dobijo najmanj 300 milijonov dolarjev od države, bo prek 500.000 dolarjev na leto dodatno obdavčena. Dogovor predvideva tudi, da se lahko vlada pogaja na strani posojilojemalcev, da s posojilodajalci dosežejo znižanje obrokov odplačil hipotekarnih posojil. Demokratom pa ni uspelo doseči, da bi uzakonili enako pravico za sodišča.