Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) je pripravilo izhodišča za ustanovitev nove gozdarske družbe v lasti države, ki naj bi upravljala državne gozdove in sama prodajala les iz njih. Izhodišča temeljijo na predlogu zakona o ustanovitvi gozdarske družbe Slovenski gozdovi, d. o. o., s katerim je kmetijski minister Dejan Židan lansko pomlad, ko je vlado vodila Alenka Bratušek, pogorel. Mu bo uspelo prepričati vlado Mira Cerarja, ki naj bi izhodišča za ustanovitev novega državnega gozdarskega podjetja obravnavala na zadnji februarski seji, zakon o ustanovitvi te družbe pa bo državni zbor v skladu z načrtom MKGP sprejel predvidoma 15. julija?
V koalicijski pogodbi piše drugače...
V koalicijski pogodbi piše, da si bodo podpisniki (SMC, SD in DeSUS) prizadevali za morebitno »preoblikovanje sklada kmetijskih zemljišč in gozdov v enovito državno podjetje«, a očitno namerava Židan to zavezo prekršiti. Sklad vse od leta 1993 upravlja gozdove v državni lasti (okoli 235.000 hektarjev), prav tako kmetijska zemljišča. Po novi ureditvi naj bi gozdove s sklada prenesli na novoustanovljeno gozdarsko družbo v stoodstotni lasti države, sklad, ki je organiziran kot javni zavod, pa kljub temu ohranili pri življenju. Vendar najverjetneje ne za dolgo, kajti sklad s kmetijskimi zemljišči na leto ustvari le približno tretjino prihodkov, vse drugo z gozdovi, ki naj bi mu jih zdaj odvzeli, zato je vprašanje, ali bo brez njih lahko preživel. Odgovoru na to vprašanje, ki smo jim ga postavili včeraj, se na skladu izogibajo. »Finančno oceno poslovanja v primeru ustanovitve novega gozdarskega podjetja bomo lahko podali, ko bo napisan osnutek predloga o ustanovitvi podjetja,« so pojasnili. Je pa nenavadno, da izračunov finančnih posledic za sklad v primeru, če bi mu pustili le kmetijska zemljišča, še ni, čeprav je bila povsem enaka rešitev predlagana že v lani napisanem zakonu o ustanovitvi družbe Slovenski gozdovi, d. o. o.
Na novo družbo naj bi preselili tudi skladove delavce, ki so zaposleni v gozdarskem sektorju. Trenutno jih je 38, od tega 25 za nedoločen čas in 13 za določen. Slednji bodo zaposleni zgolj do konca tega leta, in sicer zaradi odprave posledic lanskega žledoloma. Glede na to, da naj bi bile temeljne naloge nove družbe prodaja lesa iz državnih gozdov, nakup in prodaja gozdov ter oddajanje del v državnih gozdovih (sečnje in spravila lesa, gradnje gozdnih prometnic, gojitvenih del...), bo zanimivo spremljati, kako bo novi državni gozdno-lesni kolhoz, kot ga je lani označil zdajšnji evropski poslanec Franc Bogovič, zmogel vse to z vsega 25 zaposlenimi, ki za nameček nimajo nobenih izkušenj s prodajo lesa.
Kje bodo vzeli denar?
Te pomisleke je že ob lanskem osnutku zakona o ustanovitvi državnega podjetja Slovenski gozdovi, d. o. o., ki je predvideval enako rešitev, izrazil tudi eden vodilnih slovenskih strokovnjakov za gozdarstvo Franc Ferlin. Izračunal je, da bi novo gozdarsko podjetje, če bi dela v gozdu oddajalo zunanjim izvajalcem, samo pa prodajalo les, potrebovalo okoli 165 zaposlenih. Ferlin je bil kritičen tudi do predlagane organizacije oblike novega podjetja. V pripombah k zakonu je zapisal, da bi namesto d. o. o., ki se mu zdi omalovaževanje pomena, funkcij in velikosti slovenskega gozda, ustanovil javno podjetje ali javni holding, v katerega bi povezal tako sklad kot tudi gozdarsko družbo Snežnik in Zavod za gozdove Slovenije (ZGS), ki opravlja javno gozdarsko službo. Vendar tudi najnovejša Židanova izhodišča za ustanovitev nove gozdarske družbe predvidevajo, da bo ZGS ostal pod svojo streho, Snežnik, v katerem ima država več kot 70-odstotni lastniški delež, pa naj bi prešel v upravljanje nove gozdarske družbe.
Ta bo prodajala les iz državnih gozdov, zato bo morala v državni proračun nakazovati del svojega dobička (če ga bo sploh imela?!). Kolikšen del, v izhodiščih za njeno ustanovitev ne piše, lani pa je MKGP v zakonu predvidelo, da bi morala družba plačevati letno nadomestilo v višini dveh odstotkov knjigovodske vrednosti državnih gozdov (ta presega milijardo evrov) in še 50 odstotkov svojega letnega bilančnega dobička. Iz tega vira naj bi (tudi ta predlog je enak lanskemu) med drugim zagotovili denar za nakupe državnih gozdov, za obveznosti, ki jih ima sklad do občin (vsako leto jim mora nakazati del pobrane koncesijske dajatve od izkoriščanja državnih gozdov – lani jim je izplačal 3,7 milijona evrov), prav tako za obveznosti, ki jih ima sklad do denacionalizacijskih upravičencev. To pa je nekaj, zaradi česar utegne glava boleti predvsem finančnega ministra Dušana Mramorja, saj obstaja velika verjetnost, da bo moral iz proračuna dajati denar tako za pokrivanje izgub sklada in novega gozdarskega podjetja kot tudi za izplačilo odškodnine denacionalizacijskim upravičencem, ker niso mogli uporabljati vrnjenega jim nacionaliziranega premoženja.
Bogatijo na račun počasnega odločanja
Odškodnine denacionalizacijskim upravičencem zdaj izplačuje sklad (s prilivi od gospodarjenja z državnimi gozdovi), statistika pa kaže, da finančno najtežji primeri še niso prišli na vrsto. V enajstih letih je sklad izplačal nekaj manj kot 12 milijonov evrov odškodnin, trenutno pa je v sodnih in zunajsodnih postopkih odprtih 43 zadev v skupnem znesku okoli 22 milijonov evrov. K temu je treba prišteti še zamudne obresti, ki so velikanske, saj so jih sodniki v začetku določali od dneva razsodbe, kasneje pa od vložitve zahtevka na sodišču. Posledično denacionalizacijskim upravičencem ni prav nič do tega, da bi sodišča hitro odločala, kajti tako donosno ne morejo denarja naložiti v nobeni banki.
Primer: Nadškofija Ljubljana je zaradi nezmožnosti uporabe dela vrnjenih gozdov na sodišče pred časom vložila tožbeni zahtevek v znesku 11,4 milijona evra, do lani se je na ta znesek nabralo že za okoli 4,5 milijona evrov obresti, sodišče pa o zahtevku še ni odločilo niti na prvi stopnji. Toda ljubljanska nadškofija ima v rokavu še enega jokerja – pokljuške gozdove. Tožbenega zahtevka za nezmožnost njihove uporabe v skladu z 72. členom zakona o denacionalizaciji namreč sploh še ni vložila.
