Ljubljančane je 14. aprila 1895 iz postelj vrgel močan, kar 23 sekund trajajoč potresni sunek. Sicer podeželsko mestece, ki pa je že imelo nekatere pomembne pridobitve, denimo vodovod, plinarno, železnico, ne nazadnje tudi dve pomembni tovarni, Tobačno in Union, je utrpelo hude posledice: 90 odstotkov objektov je bilo poškodovanih, deset pa povsem porušenih. Župan Ivan Hribar ne izgublja časa. Dunajsko inženirsko zbornico prosi za nasvet, kdo bi lahko izrisal načrt prenove Ljubljane, in na podlagi njihovih predlogov mesto izbere najvidnejšega urbanista tistega časa v monarhiji, Camilla Sitteja, ki pa Ljubljane pravzaprav sploh ne pozna. Njegovega slovenskega kolega Maksa Fabianija, ki takrat živi na Dunaju, to spodbudi, da tudi sam prispeva lastni načrt – zastonj. Hribar se odloči za nekakšno sintezo obeh, čeprav je bolj očiten Fabianijev vpliv. »Mestna oblast je s hitrostjo in velikopoteznostjo reagiranja pokazala veliko poguma in znanja,« je prepričan redni profesor na ljubljanski fakulteti za arhitekturo Janez Koželj, sicer tudi aktualni podžupan Ljubljane. »To, čemur so sicer rekli popotresna obnova, je bilo v resnici prestrukturiranje in modernizacija mesta.« Oblastem na Dunaju naj bi Hribarjevi katastrofo prikazali v bistveno bolj dramatični luči, kot je dejansko bila, saj so želeli priložnost izkoristiti za temeljit razvoj Ljubljane. Znano je denimo, da naj bi mesto ob obisku cesarja zavoljo prepričljivosti na poškodovane objekte vgradilo dodatne podporne stebre.
Tako nastane prvi mestni regulacijski načrt, ki pa spoštuje naravne danosti prostora in že obstoječo urbanistično zasnovo, pojasnjuje direktorica Urbanističnega inštituta dr. Breda Mihelič. Središče predstavlja grajski grič z gradom, proti kateremu se stekajo vse glavne vpadnice, te pa sekata dva loka cest, ki sledita toku Ljubljanice in ob katerih so se v preteklosti razvili trgi. Ulice so urejene v pravokotno mrežo, ki izhaja že iz zasnove Emone. »Ključna je ideja križanja koncentričnega in pravokotnega mesta s historično osrednjo osjo, Slovensko cesto.« Nekatere stavbe, tako pravi Koželj, pod pretvezo popotresne obnove zrušijo in zgradijo nove, bolj moderne – tako denimo nastane Narodna univerzitetna knjižnica. Hiše se iz pritličnih spreminjajo v večnadstropne.
Rožna dolina pred manj kot stoletjem še vas
Mesto je v tem času še skoncentrirano na današnje strogo središče. Višje na severu sicer že iz obdobja pred potresom poteka železnica, a vmesni prostor za zdaj ostaja prazen. Tudi današnji integralni deli mesta, kot so Spodnja Šiška, Rožna dolina, Vič, Bežigrad, Vodmat in drugi, še vedno obstajajo kot geografsko in administrativno ločene vasi. Ljubljani se večinoma pridružijo šele v 30. letih 20. stoletja, kar jim prinese tudi precej koristi: izboljšave električnega omrežja, boljšo prometno povezanost, vodovod in kanalizacijo.
V času prve svetovne vojne se razvoj mesta nekoliko ustavi, po koncu pa dobi nov zagon, saj se pojavi tedanjim Ljubljančanom sicer ne tako dobro znan nov arhitekt Jože Plečnik. Zanimivo je, pravi Miheličeva, da Plečniku pravzaprav ne uspe realizirati nobenega večjega urbanističnega projekta, kot je na primer še en cestni obroč ob ljubljanskih predmestjih, ampak ostane pri resda številnih, a manjših posameznih intervencijah. V tem času se mesto počasi že razliva na severno stran železnice, prava eksplozija prebivalstva pa se zgodi po drugi svetovni vojni, ko začnejo vznikati nove tovarne. Mesto se sooči z resnim problemom, saj primanjkuje vsaj dva tisoč stanovanj. Reakcija je hitra. Občina delavcem ponudi kredite za gradnjo hiš, pojavijo se zadruge, ki naj bi jih bilo leta konec 50. let že 177, v naselja za delavce investirajo tudi tovarne. Medtem ko na obrobju še vedno vztrajajo barakarska naselja, v mestu rastejo stolpnice. Ljubljana postaja politično, upravno, gospodarsko in kulturno središče republike.
Žepna prestolnica sredi neurbane Slovenije
»Skozi vso zgodovino je razvoj mesta temeljil na zvezdasti obliki, in temu skušamo slediti tudi danes. Gradnja je bila v zadnjem desetletju v veliki večini skoncentrirala na zemljiščih opuščene industrije in vzdolž glavnih mestnih vpadnic,« poudarja Koželj. »S tem omogočamo, da se naravni sistem pretaka skozi mesto in blaži posledice podnebnih sprememb.« Roko na srce, veliko zelenih površin je bilo v preteklosti pozidanih, ne nazadnje je beton skazil oba severna zelena kraka.
Avtomobili so se v zadnjih letih resda umaknili iz središča mesta, a promet še vedno ostaja velik in v določeni meri nerazrešen problem. Ideja o poglobitvi železnice, ki mesto še vedno seka na pol, se denimo prvič pojavi že leta 1936 in nato spet po drugi svetovni vojni, a namesto trajnostne ureditve mestna oblast takrat izbere cenejšo opcijo – gradnjo podvozov tedanje Titove in Celovške ceste pod nivojem proge. Vprašanje je v luči neuspešnega projekta Emonike več kot aktualno še danes. Arhitekt Rok Žnidaršič ob tem opozarja tudi na problem povezanosti Ljubljane z drugimi pomembnimi mesti v regiji. »Nepredstavljivo je, da imamo prestolnico, ki ni povezana niti z letališčem ne s ključnimi zgodovinskimi mesti, ki jih ima Ljubljana za svoj kulturni milje, z Benetkami, Dunajem, Münchnom. Če bi bile v normalnih evropskih razmerah te destinacije dostopne v eni uri, se nam trenutno zdijo nepredstavljivo daleč.«
Docent dr. Matjaž Uršič s fakultete za družbene vede pa medtem kot pomembno aktualno spremembo navaja tako imenovano turistifikacijo oziroma olepševanje središča mesta. »Ustvarjanje dobrega vtisa na obiskovalce je pomembno, a središče ne sme postati namenjeno izključno turistom. Zadovoljevati mora potrebe različnih družbenih skupin in tako ohranjati svojo primarno funkcijo mesta.« Zdi se, da gre pravzaprav za del širše zgodbe, za dualizem med razvitim središčem in podhranjeno periferijo, kamor tudi aktualna oblast redkeje pogleda. Spomnimo, da nekatera predmestja še vedno nimajo urejene niti kanalizacije. Koželj priznava, da je bila energija, s tem pa tudi sredstva, v zadnjih osmih letih usmerjena pretežno v obnovo mestnega jedra. »Prvi in zadnji problem sodobne Ljubljane je seveda pomanjkanje kapitala, ki bi omogočil bolj enakomeren razvoj.«
Odprtih vprašanj in izzivov v mestu je sicer še cela vrsta, ne nazadnje pereči primanjkljaj več tisoč stanovanj za socialno šibke, in to v času, ko je mesto preplavljeno s praznimi večstanovanjskimi objekti, ali pa (v evropskem merilu) ekstremna nasičenost z nakupovalnimi površinami. Kam se bo razvila žepna prestolnica sredi neurbane Slovenije, je tako, še posebej tik pred morebitno zamenjavo oblasti, vprašanje za milijon dolarjev.
