Na območju današnje Ljubljane je bilo živahno skozi vso zgodovino. »Pogosto spregledamo naravne danosti prostora, ki so omogočile poselitev zadnjih 4500 let tako rekoč nepretrgano,« meni Irena Šinkovec iz Mestnega muzeja. »Izjemna strateška lega z grajskim gričem in Golovcem na eni in Šišenskim hribom na drugi strani ter nižina s kraško reko Ljubljanico med njima je omogočala enostaven prehod skozi tako imenovana ljubljanska vrata, hkrati pa je omogočala nadzor nad vsemi mimoidočimi.« Nič čudnega torej, da je ta kraj igral izjemno pomembno vlogo skozi vso zgodovino – vse do danes.
Arheologi predvidevajo, da so bili tukaj ljudje že po koncu ledene dobe, najstarejša stalna poselitev na ožjem območju današnje Ljubljane pa sega v čas okoli 2500 let pred našim štetjem. Tedanji prišleki so se naselili na območju današnje Špice, kjer so si postavili hiše na kolih in razvili zelo bogat metalurški center. Nedaleč stran je nekaj več kot tisoč let pozneje nastopila nova era: na širšem območju današnjih Prul je zrasla obsežna naselbina s prvimi zametki mesta. Svoje umrle so pokopavali na levem bregu reke, s čimer so svet živih ločili od sveta mrtvih. »Grobišče je bilo ogromno, segalo je vse od današnje palače Mestnega muzeja do Kongresnega trga,« pojasni Šinkovčeva. Zdi se, da so se do Rimljanov vsi prišleki držali tega območja, nekaj gotovo zaradi neposredne bližine reke in varne lege, nekaj pa tudi zaradi infrastrukture, ki so jo za seboj puščali predhodniki. Tudi prvi rimski trgovci, ki prispejo sem, se naselijo na to območje.
Filigranska natančnost
Leto 14 v zgodovini tega prostora predstavlja dramatično prelomnico. Graditi se začne mesto, tako premišljeno in dovršeno, da ga še dolga stoletja, mogoče celo tisočletja ne doseže nihče. Emona. Nad infrastrukturo smo znova in znova šokirani, priznava arheolog Martin Horvat. Zanimivo, to je pravzaprav edina naselbina, ki vznikne na levem bregu Ljubljanice. Strokovnjaki domnevajo, da razlog tiči v prostornosti območja, na katerem so nato lahko v skladu z zelo natančnim načrtom zakoličili in zgradili mesto. »Emono bi lahko na neki način primerjali z današnjimi kitajskimi mesti, ki jih oblast gradi načrtno. V roku nekaj let je bilo mesto postavljeno, z minimalnimi, nekajcentimetrskimi odstopanji od načrtov,« ponazori Šinkovčeva. Vzpostavili so omrežje cest in vodnih poti, nekoliko kasneje zgradili kanalizacijo, vodovod, vzpostavili centralno ogrevanje. »Emona je bila svojevrsten urbanistični fenomen,« se strinjata sogovornika. Zanimivo je, da je bilo treba za gradnjo takšnega mesta, kjer se prvič pojavijo zidane strukture, na to območje dostaviti ogromno materiala. Glavni kamnolom je bil na grajskem griču, kjer so pridobivali lapor, apnenec in marmor, uporabljena za pomembnejše stavbe, pa so vozili z vseh koncev imperija. Med drugim tudi iz Podpeči, zaradi česar naj bi celo delno spremenili strugo Ljubljanice tako, da se je približala kamnolomu in so kamen lahko natovorili neposredno na ladje. »Mesto takšnega obsega bi še danes težko zgradili tako hitro,« je prepričana arheologinja.
Korak nazaj
Srednji vek je bil v tem smislu nazadovanje, pravi Horvat. Potem ko je Emona klecnila pod napadi Hunov, na njenih ruševinah nikoli ni zraslo novo naselje. Umrla je kot mesto in tudi lokacijsko, in to v širšem smislu, saj v nemirnih časih selitev ljudstev na takšnem prepihu ni želel živeti nihče. Stalna poselitev se vrne šele v času srednjega veka, pojasnjuje sogovornik, in sicer tja, kjer so bile že prazgodovinske – med grajski grič in reko. V 10. stoletju nastanejo zametki Starega, Novega in Mestnega trga, tako imenovanih treh mest v enem. Emona je v tem času vidna ruševina in dokazov, da so jo znali uporabiti sebi v prid, je več, med drugim ta, da so za zaščito Novega trga na levem bregu izkoristili njeno vzhodno obzidje. »To je gotovo razlog, da so šli kljub varnostnim izzivom na drugo stran,« je prepričana Šinkovčeva. Le kdo si ne bi želel nadzorovati obeh bregov reke?
Obzidje je, nekoliko presenetljivo, potekalo med Starim in Mestnim trgom, varovalo pa je urbanistično sicer mlajši Mestni trg, ki je prvi dobil mestne pravice (in s tem obzidje). »Stari trg je služil meščanstvu, Mestni je imel s stolnico in kasneje mestno hišo duhovno-upravniško funkcijo, novi pa je bil plemiški,« pojasnjuje Horvat.
Pridobitve jih niso zanimale
»Zanimivo se zdi, da srednjeveški Ljubljančani niso posnemali emonskih pridobitev ali navad. Rimljani so imeli kanalizacijo, imeli so javna stranišča, terme, strgala za kožo, žličke za ušesa, ogledala, vse. Srednjeveški Ljubljančani so poznali le glavnike, pa še to predvsem za trebljenje zajedalcev. Tako bivanjska kot osebna kultura sta bili na bistveno nižji ravni.« V Novem trgu so sicer izkoristili nekaj infrastrukture, predvsem kloake, a se prav dosti s tem niso ukvarjali. Arheologi so odkrili en sam kanalizacijski kanal, ki so ga speljali v kloako in odplake po njem odvajali v reko.
Kljub temu je mesto brstelo, trgovina je tekla, obrt se je razvijala. Naenkrat obzidje postane pretesno, a zaradi turških vpadov še ne pade. Šele z barokom se začnejo velike spremembe: pomembne stavbe, osiromašene od vseh preteklih let, dobijo novo podobo, mesto se načrtno razvija in raste. V skladu s trendi iz tujine se začne ureditev parkovnih površin. »Na tej točki Ljubljana postane prava prestolnica z vsemi potrebnimi institucijami,« pripomni Horvat. Ima tudi meščanstvo, močno, premožno in svetovljansko.
Vse kaže, da bo prihodnost svetla. A vmes s svojo uničujočo močjo poseže narava.
(Prihodnjič o rušilnem potresu in razvoju sodobne Ljubljane.)
