Vsaka mama misli, da je njen otrok najlepši
Pred eno od ljubljanskih modnih agencij me preseneti dolga vrsta otrok in najstnikov. Neko dekle mi pojasni, da so prišli na avdicijo za snemanje reklamnega spota. "Izbrali bodo dva najstnika in tri otroke," pove očka petletnega Jana, ki sliši najin pogovor. Obrnem se k Janu: "Si rad maneken?" Skomigne in pogleda v tla. Takrat pa ga očka pogladi po glavi: "Seveda si rad, Jan, samo zdaj te je malce strah!" Je res rad, me prešine, ali to želi njegov očka?
Manekenstvo postaja v Sloveniji zelo priljubljena oblika zunajšolske dejavnosti in preživljanja prostega časa. Čeprav modne agencije zatrjujejo, da sprejemajo vse in ne samo lepih in vitkih otrok, se ve, da za "debele in grde" tam kot tudi sicer v svetu mode ni prostora. Podobne krožke imajo menda tudi nekatere naše osnovne šole, vendar pa o tem na pristojnem ministrstvu ne vedo nič, in sicer iz preprostega razloga, ker o tem ne vodijo evidence. "O tem, katere krožke bodo organizirali na določeni šoli, razpravljata učiteljski zbor in svet staršev, potrdi pa jih svet šole. Ali je vsebina primerna za otroke, morajo presoditi na šolah sami," pojasnjuje Nataša Gerkeš Lednik
iz službe za stike z javnostjo pri ministrstvu za šolstvo, znanost in šport. Ker se nanje prav tako nikoli ni obrnil nihče od staršev, ki bi podvomil o primernosti in sporočilnosti takšnih krožkov oziroma otroških manekenskih šol, o tem nimajo izdelanega mnenja. Kljub temu: v Sloveniji imamo že okoli sedem tisoč malih manekenov! Čeprav poznamo pri nas šole za mlade manekene vsaj že petnajst let, še nikoli niso bile tako popularne kot v zadnjem času.
Slovenskih agencij, ki posredujejo male manekene za nastope na modnih brveh, v TV oglasih in videospotih, za fotografiranje za naslovnice slovenskih in tujih revij, smo na internetu našteli vsaj deset. Pionirka slovenskih manekenskih šol Nina Gazibara
trenutno sodeluje z agencijo Vulcano Models, kjer ima manekensko šolo, prilagojeno trem starostnim stopnjam; najmlajše je prepustila manekenki Vesni Dolenc, ona pa se je posvetila starejšim od 14 let. "Najmlajši se na odru najprej seveda igrajo in plešejo, šele nato se učijo elegantne hoje, ki pa spet ne sme biti seksi," pravi Nina Gazibara. Sicer pa je prepričana, da starši ne silijo svojih otrok v manekenstvo, res pa je, da vsaka mama misli, da je njen otrok najlepši. "Včasih tudi katera pokliče, ker hoče zaposliti svojega lepega, a lenega sina. Vendar pogosto prihajajo s povsem zgrešenimi predstavami o manekenstvu," je še dodala Gazibara.
Profesionalna vizažistka in stilistka Katja Fašink
, ki poučuje na manekenski šoli PRO-IN, o zelo mladih manekenih, ki jih trenutno sicer še ni v katalogu na spletnih straneh, meni: "Manekenstvo jim lahko koristi, saj jim ponuja povsem novo obzorje in doživetja. Veliko je deklic, starih dve ali tri leta, ki sanjajo, da bi nastopile v reklamah."
Mama sedemletne deklice, ki je v naši zgodbi želela ostati neimenovana, pripoveduje: "Hči je manekenka pri agenciji Avdicija.com že kakšno leto, do zdaj pa je sodelovala v dveh reklamah in na eni modni reviji. S tem je že in še bo pridobila na samozavesti, ki jo bo v tem krutem svetu še kako potrebovala! Že od nekdaj rada pleše in `pozira`. Prepričana sem, da se ob tem zabava, zato bi bilo lepo, če bi nekoč v svetu mode uspela." Doma menda deklica večkrat potoži, da jo zaradi tega sošolke in sošolci zasmehujejo, pa jo mama potolaži, da zato, ker so ljubosumni. O pridobivanju samozavesti ima psihologinja Metka Kuhar
s FDV nekoliko drugačno mnenje: "Zaradi občudovanja, ki ga otroci manekeni požanjejo, res postanejo bolj samozavestni. Po drugi strani pa jih lahko vsak pridobljeni kilogram ali primerjava z drugimi pahne v slabše mnenje o sebi." Kuharjeva, ki bo v kratkem izdala knjigo V imenu lepote, še dodaja, da v zahodnem svetu veliko žensk in tudi moških s svojim telesom ni zadovoljnih že od otroštva naprej.
Modne zapovedi namreč zahtevajo vitka telesa, manekenske pa še bolj. Raziskave kažejo, da se otroci naučijo, kaj je privlačen in zaželen videz, še preden vstopijo v šolo in se naučijo brati! Že petletne deklice z višjo težo imajo bolj neugodno samopodobo in razumejo, kaj pomenita besedi dieta in hujšanje, idealno žensko pa povezujejo z vitko postavo. Sedemletniki pa že začenjajo z dietami oziroma nadzorovanjem svoje teže. Fašinkova: "Če sredi devetdesetih nisi bil `anoreksičen`, preprosto nisi dobil najbolje plačanih del! Konec devetdesetih je bilo dovoljeno nekaj več oblin, prav zaradi polemik okoli motenj hranjenja, a le za kratek čas. Danes na brveh še vedno gledamo zelo suha dekleta, kar je vizualno tudi najbolj sprejemljivo, res pa imajo številna dekleta silikonske vsadke: povečane ustnice, dojke..." S svetom mode in njihovimi akterji so velikokrat povezani tudi drugi škandali (zloraba mamil, kriminal, prostitucija), žal velikokrat utemeljeni, kar meče na manekenstvo dodatno negativno luč.
Medtem ko Nina Gazibara zatrjuje, da "njena" dekleta nimajo težav z nezdravo suhostjo, Fašinkova pravi: "Pri nas si ne zatiskamo oči pred anoreksijo in drugimi motnjami hranjenja. Če opazimo pri kakšnem dekletu težave, jo napotimo v ustrezen program in ji pomagamo ne glede na to, ali imamo delo zanjo ali ne. Na našem portalu www.lepotainstil.net imamo tudi forum za svetovanje, kjer odgovarja in svetuje psihologinja Jožica Barborič."
Jožica Barborič
, ki ima v Celju zasebno agencijo za svetovanje, pravi: "Na portalu sodelujem šele dober mesec in v tem času je za pomoč zaprosilo sedem deklet, ena ženska in dva mlajša moška. V dokaj kratkem času je odziv dober, pojavljajo se tudi povratne informacije. To je moja prva izkušnja s pisno obliko svetovanja."
Psihologinja Kuharjeva je prepričana, da takšni krožki otrokom bolj škodijo kot koristijo: "Nagovarjanje ali celo siljenje v tak ekshibicionistični krožek je precej problematično. Tak krožek krepi otrokovo zavedanje o pomenu lasnega videza in neposredno utrjuje moč medijskih podob ter drugih kulturnih in medsebojnih sporočil, ki poudarjajo pomen lepote in telesne popolnosti. Otroci se namreč tako še hitreje naučijo povezovati svojo vrednost z zunanjim videzom, kar lahko spodbudi obsesivno ukvarjanje s samim seboj. Prav tako ne spodbuja, da bi otroci spoštovali ali cenili raznolikost teles, temveč jih usmerja k priznavanju zgolj ozko definiranih in težko dosegljivih idealov."
Psihologinja Barboričeva pa dodaja, da bi morali biti pozorni tudi, ali ne gre za neizživete ambicije staršev, ki lahko otroku povzročijo ogromno škode (če ga silijo v nekaj, česar sam ne želi ali se celo boji). Po njenem mnenju lahko idealizirana podoba, ki jo razširjajo mediji o svetu mode, vzbudi v odraščajočem dekletu lažno upanje in nerealna pričakovanja. Ljudje, ki živijo v svetu mode, gojijo vrednote, ki se v marsičem razlikujejo od vrednot, ki so jih dekleta poznala pri svojih starših. Na prvi pogled so morda res bolj privlačne, toda dolgoročno se ne obnesejo.
Zanimalo nas je, kaj bi Kuharjeva svetovala svoji hčerki, če bi hotela postati manekenka. Povedala je: "Skušala bi jo prepričati v nasprotno ter ji raje predlagala kakšen šport, kjer bi svoje telo občutila na pozitiven način, samozavesti in zadovoljstva pa ne bi črpala iz lastnega telesa in iz zgolj hitro minljivega videza, za katerega bo morala nenehno trdo delati. Če ne bi šlo drugače in bi imela realne možnosti uspeti, bi jo podprla in spremljala na revijah, hkrati pa jo opozarjala, da smo ljudje veliko več kot zgolj to, kakšni smo videti!" Barboričeva meni, da potrebuje otrok za razvoj v zdravo in prilagojeno osebnost urejeno, umirjeno, ljubeče, spodbudno in nestresno okolje, ki daje občutek varnosti. "Dvomim, da mu to svet mode lahko ponudi. Pomembno pa je, da otroka spodbujamo pri odkrivanju in razvijanju njegovih talentov, da ga naučimo odgovornosti in mu pri tem pomagamo. Če v to vključimo tudi manekenstvo in smo kot starši dovolj odgovorni in zreli, potem je tudi to verjetno prav."
