Po končanem študiju se je vrnil na črno celino in ker doma niso našli primerne neveste, so se njegovi starši odločili, da jo poiščejo v Indiji. Le slabih štirinajst dni je minilo, ko sem dobila osupljivo novico: Bhavin se je zaročil!

Ujemajoči se imeni

V času iskanja prave neveste je spoznal 21 deklet, od katerih jih je nekaj zavrnil sam, nekatere so zavrnile njega, z nekaterimi pa se preprosto ni ujemal imensko. Po hindujskem verovanju mora par namreč pred poroko obiskati duhovnika, v Indiji znanega kot gora, ki v verskih knjigah preveri, ali se imeni ženina in neveste ujemata, saj drugače lahko poroka med njima prinese kup težav. Po pozitivni potrditvi imen so se starši neveste po večurnem pogovoru s starešinami le odločili za privolitev zaroke.

V Indiji mora vse potekati na natančno določen dan in ob natančno določeni uri. Tako je zaroka sledila naslednji dan ob devetih zjutraj, ko se z vsemi darovi, nakupljenimi za nevesto, ženin s starši odpravi do hiše njenih staršev. Šele ko njena mati sprejme darove, je zaroka uradno priznana in sklenjena. Sledi "poroka", kjer si izmenjata prstane, vendar po indijskih običajih in tradiciji to še ni prava poroka. Ker je v tem primeru šlo za nekoliko revnejšo nevestino družino, so dali njenim staršem leto dni časa, da se nanjo pripravijo. Od njih tudi niso zahtevali dote, kar je pravi blagoslov in olajšanje za starše. V primeru slabe dote poroka namreč odpade in zato v Indiji še vedno najdemo mlada dekleta, poročena že z zelo starimi možmi, saj je le-ti običajno ne zahtevajo.

Odhod na poroko

Skoraj leto dni od zaroke je s pošto prišlo težko pričakovano vabilo, okrašeno z bleščicami in hindujskimi simboli, ter z natančnim urnikom poteka štiridnevnega poročnega slavja, ki ločeno poteka pri ženinu in ločeno pri nevesti.

Prvo, kar ob prihodu v Indijo pade v oči, je umazanija, in tudi v Delwadi, ženinovem mestu, ni bilo nič drugače. Indijci imajo navado, da si pred vhodom v hišo sezujejo čevlje - pravijo, da vstopajo v posvečen prostor. Najina razlaga je bila drugačna: da le tako preprečijo vnos svinjarije v hišo. Stopala sva po umazanih in lepljivih, strmih, lesenih stopnica in prišla do kuhinje; tam so našo večerjo pripravljali praktično kar na tleh. Takrat sva spoznala, da v Indiji za vprašanja "kako" in "kaj" ter razne predsodke preprosto ni prostora. Večerjo sva pojedla z "velikim" tekom, ker pa so najini gostitelji dobro vedeli, da je za naju hrana nenormalno pekoča, so nama postregli še z vodo. Nič drugače kot iz pipe. Medtem pa nama je v glavi odmevalo opozorilo naših zdravnikov: "Pijta samo ustekleničeno vodo!"

Ker so za mizo vsi jedli z rokami, sva se tudi midva odločila, da pri tem ne bova izjemi. Tako sva si na velik kovinski krožnik vzela malo juhe, omake, riža, solate... nato še nekaj, kar je spominjalo na naš golaž, vse nato premešala in z desnico nosila k ustom.

Po večerji je sledilo prvo praznovanje z živo glasba in plesom, pred tem pa še presenečenje: pripravili so mi namreč pravi indijski sari! Bila sem navdušena in medtem ko so okoli mene dekleta ovijala oblačilo, sem počasi začela dojemati, kaj se pravzaprav dogaja. Sari je šestmetrsko blago, pod katerega sodita še podkrilo in majica v barvah sarija. Podkrilo se namesti le z zategovanjem vrvice okoli pasu, in to je treba storiti tako močno, da me je na koncu dneva že vse bolelo. Razlog za močno zategovanje tiči v tem, da ti skoraj vse blago zatlačijo v pas in poleg nekaj zaponk je to vse, kar na tebi drži sari. Uredile so še mojo frizuro, me naličile in dodale uhane, verižico ter cel kup zapestnic. Ves nakit se je moral seveda ujemati z barvo sarija. Po končanem urejanju sem bila videti skoraj kot prava Indijka.

V spremljavi bobnov smo ženinovi gostje odšli v občinski dom, kjer smo plesali tradicionalne plese države Gujarat. Indija je sestavljena iz 26 zveznih držav, v tej pa je strogo prepovedan alkohol. Toda kot se je izkazalo, so si po vsem svetu ljudje vendarle podobni: čez mejo so namreč pretihotapili nekaj litrov viskija in plesu so se nato pridružili tudi moški. Če iz kroga plesalcev izvzamemo mene, je bilo vse videti izredno elegantno in prefinjeno. Ples je trajal pozno v noč.

Obred z duhovnikom

Naslednji dan smo se pred hišo zbrali že zjutraj. Sledil je obred z duhovnikom, ženinom in njegovimi starši. Vsi so sedeli na tleh, pred sabo pa imeli polno "pripomočkov" za izvajanje vseh potrebnih blagoslovov za srečen zakon. Ob ritmu bobna, ki je spremljal duhovnikove molitve, je obred trajal približno štiri ure. Po koncu so se moški preselili v hišo, ženske pa smo odšle do lončarja, kjer je bilo treba z rdečimi znamenji označiti glineno kolo, simbol življenja, ter s tem dati svoj blagoslov za srečno življenje mladoporočencev. Vse to so nato ponovile še na treh glinenih posodicah, ki simbolizirajo dobro upravljanje gospodinjstva in jih je morala ena od žensk na glavi prinesti nazaj v hišo.

Ko smo se vračale, me je ob poti spremljalo mnogo radovednih in simpatičnih otroških pogledov. Nekateri so takrat celo prvič videli belko in njen digitalni fotoaparat.

Zdelo se je, da smo kar prekmalu prispeli nazaj do hiše, kjer je bilo že vse pripravljeno za nov obred. V sobi ob steni je bila postavljena slika ženinovega dedka, ki je umrl pred nekaj leti. S tem obredom so ga posvetili, mu darovali cel pehar reči, ki jih potrebuje v novem življenju, in ga prosili za blagoslov poroke. Moram priznati, da se je takrat v ozračju pojavil čisto drugačen občutek… in že ob misli, da je ded tu, z nami, in ob molitvenem mrmranju duhovnika, me je zmrazilo.

Seveda tradicionalna indijska poroka ne bi bila prava, če ne bi sledil še kakšen obred. Tudi tega so se lahko udeležile le ženske, med katerimi ni smel manjkati ženin. Le-ta je sredi sobe sedel na tla in začelo se je mazanje ženina z rumeno pasto. Kot prva je prišla na vrsto njegova mati. Roke, porisane s kano in okrašene s polno zapestnic, je namočila v pasto in ga z njo namazala po obrazu. Sledile so še vse druge ženske. Na koncu je bil ženin popolnoma rumen in tak, namazan, je moral ostati vse do poročnega dne. Pravijo, da naj bi ga to naredilo bolj belega, kar v njihovi kulturi pomeni lepšega.

Sledilo je kosilo - v stilu bifeja, kjer so si vsi hrano sami naložili na svoj krožnik. Izjemi sva bila seveda le midva, saj so nama kljub najinemu "No, thank you, it's enough" (Ne, hvala, dovolj) kar nalagali in nalagali… Medtem ko so nekateri sedeli na plastičnih stolih, jih je večina posedla po tleh.

Po kosilu me je čakalo še eno presenečenje. Odpeljali so me do vaške mojstrice v risanju s kano, kjer mi je dekle začelo na roki risati najrazličnejše vzorce. Medtem ko je sama vlekla tubico s kano in se osredotočala na podrobnosti, ki ločijo lepo poslikavo od manj lepe, sem jo nepremično opazovala. Izvedela sem, da tiste, ki to rišejo za denar, naredijo poseben šestmesečni tečaj. Držati roki v zrak, medtem ko se nanju rišejo vzorci, zna biti kar boleče. In ko že misliš, da je vse končano, se mora kana še posušiti. Z rok jo nato lahko zdrgneš šele naslednji dan. Preprosto si ne morete predstavljati, kakšna je vaša postelja naslednje jutro… in kako boleče je odstranjevanje, saj se kana prav lepo prime na vse tvoje dlačice… Zato pa je potrpljenje bogato nagrajeno. Na rokah ostane namreč prečudovit vzorec temno rjave barve. Tudi nevesta mora biti poslikana s kano. Pri njej ima poslikava simboličen pomen. Pravijo, da dlje kot ostane na njej, bolj trden bo njen zakon.

Tretji dan je sledilo tradicionalno žensko petje indijskih poročnih pesmi, nato pa je bil na vrsti najbolj težko pričakovani dan.

Poročni obred

Najina budilka je zazvonila že ob štirih zjutraj in nekaj minut kasneje so nama že prinesli tradicionalna oblačila: meni sari, Petru pa sherwani, moderno moško tradicionalno obleko. Ker si sama niti slučajno ne bi znala obleči sarija, sem počakala na pomoč, medtem pa je Peter že smuknil v simpatično oblačilo. Ta njihov sherwani je bil sestavljen iz zgoraj širokih hlač, ki jih potem v pasu prilagodiš, nato pa se hlačnice zožijo v korenčka. Sledi še bogato okrašena tunika, dolga čez kolena, ter okrasni šal dupatta.

Kmalu je ženska pomoč prišla še k meni. Spet je sledilo malce mučno zategovanje pasu podkrila in navijanje blaga okoli mene. Tokrat je bil moj sari še lepši, saj na poročni dan vsi nosijo svoja najboljša oblačila, bogato okrašena z vezenino, bleščicami in drugimi svetlečimi se okraski. Za piko na i pa smo ženske za okras dobile še sveže cvetje v lase. Preden smo se odpravili po nevesto, je bilo treba okrasiti še avto. Nanj so kar s samolepilnim trakom prilepili cvetove vrtnic.

Vožnja do neveste je trajala slabo uro in na tej poti sva lahko opazovala pravo Indijo, v kateri prevladujejo reveži. Vozili smo se mimo barakarskih naselij ter "hiš", narejenih le iz nekaj kosov plastike ter vej. Taki prizori te vsekakor ne pustijo ravnodušnega. Krut ponavljajoči se vzorec revščine je prekinil prihod v mesto.

Tako kot se za pravo hindujsko poroko spodobi, je bilo gostov nekaj sto. Najprej je sledil zajtrk, ki sem ga bila prav vesela, vendar pa naju je najin tek kmalu minil z opozorilom, naj si vzameva le nekaj malega, samo toliko, da bodo ljudje videli, da sva si vzela, saj tukaj higiena ni ravno najboljša. Po "obilnem" zajtrku je sledilo čakanje… Moški so čakali v eni, ženske pa v drugi sobi in nato smo se vsi ženinovi gostje odpravili do nevestine hiše. Pravzaprav je bil ta odhod po nevesto le simbolen, saj se je ona že skrivala v sobi na kraju poroke. Nazaj smo se vračali ob spremljavi glasnih bobnov, ki so oznanjali naš prihod. Vstopili smo že v polno zasedeno sobo z gosti in kar se le da hitro posedli po tleh. Prišel je ženin in po nestrpnem čakanju je v prostor stopila tudi nevesta. V bogato okrašenem belem sariju ter polna različnega okrasja je stopala počasi, tiho in elegantno. Oba sta se nato posedla na srebrno okrašene stole, drug proti drugemu. Medtem ko je duhovnik opravljal razne molitve in blagoslove mladega para, si mladoporočenca nista upala niti pogledati drug drugemu v oči, saj sta si bila pravzaprav popolna tujca.

Po prvem delu je sledil kratek premor, v katerem se je nevesta preoblekla. Nazaj je prišla še lepša, z več nakita ter z novim, z zlatom izvezenim rdečim sarijem. Ker sta po prvem delu nevesta in ženin že poročena, sta se zdaj usedla drug poleg drugega. Duhovnik je prižgal ogenj, ki simbolizira sveto mater in zaščitnico neveste, in par ga je štirikrat obhodil. Sledil je še blagoslov in poroka je bila zaključena.

Medtem ko so se drugi veselili, si med množico opazil ihtečo nevesto z debelimi solzami v očeh, ko se je poslavljala od očeta, mame, sester, sorodnikov in prijateljev. Tedaj jih je namreč videla zadnjič…

Prva noč s "tujcem"

Težko slovo je minilo in nevesta se je z nami, popolnimi tujci, vračala v ženinovo mesto. Tam ju je čakala okrašena kočija, ki je bila od daleč videti prav imenitna, ko pa si stopil korak bliže in videl vprežene garjaste konje, si se hitro zavedel, da si vendarle v Indiji. Medtem ko sta nevesta in ženin čisto tiho sedela na kočiji, so se svatje ob zvokih bobnov zabavali in plesali. Sem in tja je v zrak švignila raketa in pogosti so bili poki petard, kar je oznanjalo, da je ženin iz nekoliko premožnejše družine. Kljub utrujenosti in pozni uri je bilo lepo opazovati ljudi, ki so prišli, da se poveselijo z nami. Otroci pa so prav radovedno tekali okoli naju…

Po nekaj urah smo vendarle prispeli do hiše, kjer smo se poslovili. Mi smo odšli svojo pot, nevesta in ženin, ki sta se na poročni dan videla komaj tretjič, pa sta prvič ostala čisto sama. Oba sta za nekaj trenutkov tiho posedela in se nato odpravila v sobo, kjer ju je čakala njuna prva skupna noč…