Stranke v svojih programih večinoma povzemajo siceršnje evropske energetske usmeritve, nekaj od njih pa jih »omenja tako imenovano zeleno davčno reformo, ki pa ni natančno razdelana v nobeni ekonomski študiji«, meni ekonomist dr. Janez Šušteršič s Fakultete za menedžment v Kopru in opozarja, da bi lahko »pri vsaki vladi našli neizpolnjene cilje«.

Vedeti moramo, da je Evropska unija leta 2005 s spremenjeno lizbonsko pogodbo trajnostni razvoj opredelila z ekonomskim, socialnim in okoljskim stebrom, razlaga politolog dr. Andrej Lukšič s Fakultete za družbene vede. »Enakopravnost okoljskega in socialnega stebra se je v tej strategiji omajala,« tako da je EU postavila vrstni red »najprej ekonomija, okolje pa naj počaka«, trdi Lukšič in opozarja, da je to izhodišče vsega sveta, ne samo Slovenije in EU. »Kadar politiki govorijo o trajnostnem razvoju, to ni njuno tisto, kar pod tem pojmom razumejo nevladne okoljske organizacije,« ki se zavzemajo za drugačen trajnostni razvoj kot ekonomisti in politiki, opozarja Lukšič, ki meni, da gre pri njih »predvsem za servisiranje ekonomske rasti«.

»Na osnovi nekega programa ne moremo reči, ali se zadeva izide ali ne,« opozarja Šušteršič. Pri obstoječi gospodarski strukturi »hitrejša gospodarska rast ne more biti okoljsko razumevajoča, ampak je okoljsko obremenjujoča,« pa je prepričan dr. Bogomir Kovač z Ekonomske fakultete v Ljubljani, ki opaža, da je od vrha G8 navzdol zelo modno govoriti o okolju, »a moram reči, da so to tako v svetu kot v Sloveniji predvsem politične deklaracije«, okoljsko področje pa v zadnjih štirih letih po njegovem mnenju predstavlja neuspeh vladne garniture.

Mag. Bernard Brščič z Ekonomske fakultete v Ljubljani meni, da smo v preteklosti »sprejeli okoljske zaveze, ki niso bile v stiku z realnostjo«. Prepričala bi ga politična skupina, ki bi zaprla TET2 in izvedla prehod na jedrsko energijo ali pa dala na mizo načrt za plinske elektrarne, kar pa je veliko politično tveganje, poudarja Brščič. »Na majhnih korakih politikov se kaže avtentičen odnos do okolja. Recimo, da bi celotna vlada namesto audijev, mercedesov in BMW-jev uporabljala ekološka vozila,« predlaga Brščič in pravi, da bi šele to nekaj povedalo o odnosu do davkoplačevalskega denarja in okolja.
Politiki so zaradi glasne okoljsko kritične javnosti prisiljeni napisati program, ki je »v narekovajih prazen, v smislu, da sega preko tistega, kar bodo na koncu realizirali«, še pojasnjuje Lukšič, saj »javnost to od njih pričakuje«. Nekoga, ki obljubi boljše stvari, je »morda bolj smiselno podpreti, ker ga potem lahko držiš za besedo«, meni Šušteršič, ki pa opozarja, da je to, »ali bodo obljube na koncu tudi izpolnjene«, popolnoma drugo vprašanje.

V družbi, ki stavi na nenehno gospodarsko rast, poteka ta na račun okolja in sociale, pravi Lukšič in dodaja, da je veliko odvisno od tega, »ali so akterji, ki ta dva stebra čuvajo, pripravljeni povzdigniti glas ob sprejemanju škodljivih političnih odločitev«.