Ko je ob koncu 40. let postalo jasno, da rešitve po meri teh ljudi ne bo, je sledila njihova selitev v prekomorske države. Ob odprtju razstave smo se pogovarjali z njeno avtorico dr. Rozino Švent, ki je tudi idejna vodja tega projekta in ima največ zaslug za to, da je tovrstno gradivo končno na ogled. V Narodni univerzitetni knjižnici je namreč že od leta 1982 zadolžena za zbiranje in obdelavo izseljenskega in zamejskega slovenskega tiska (slovenika), delovanje posameznih izseljenskih skupnosti po svetu pa je raziskovala tudi v okviru svojega znanstvenega dela.

Kaj je glavni namen te razstave in zakaj ste se odločili, da jo boste zasnovali prav z vidika tiska?

Osnovni namen razstave je, da prek kratkega sprehoda med vitrinami ponudi vtis, kako je potekalo praktično življenje v taboriščih. Želela sem prikazati vsestranskost delovanja taboriščnikov, od izdajanja učbenikov do verske literature, saj je treba upoštevati, da je imela vera veliko vlogo v življenju teh ljudi. Poleg tega je bilo med domobranci, ki so se takrat vračali nazaj v Jugoslavijo, tudi veliko duhovnikov, kar je še dodatno vplivalo na pomen verske literature. Med njimi so bili daleč najpomembnejši salezijanci, ki so imeli v Ljubljani že takrat organizirano šolstvo, tako da so svoje vedenje in znanje lahko prenesli naprej na mlajšo generacijo.

Kako to, da ste se odločili prikazati življenje v zgolj avstrijskih taboriščih, zaobšli pa ste nemška in italijanska?

Na to sta vplivala dva dejavnika: dejstvo, da je bilo Slovencev največ ravno v avstrijskih taboriščih, in kot drugo to, da je taboriščna literatura začela svojo pot prav tam. V italijanskih taboriščih je bilo tega gradiva razmeroma malo, še tisto gradivo, ki so ga imeli, pa je večinoma po ilegalnih poteh prišlo ravno iz avstrijskih. V Nemčiji so se takšne vrste taborišča pojavile šele nekoliko kasneje, v letih 1947 in 1948, poleg tega pa so bila to le prehodna taborišča in zato literatura v njih ni imela tako velikega pomena.

Zakaj je na razstavi predstavljen le ta, "domobranski" del begunskega tiska?

Odločili smo se, da tokrat pripravimo le ta vidik, ker ta del do danes še ni bil predstavljen, poleg tega pa letos praznujemo 60. obletnico dokončnega odhoda večine teh beguncev v prekomorske države.

Torej to ni enkraten projekt?

Podobne projekte izvajamo vsako leto, naš uspeh pa je seveda odvisen tudi od naklonjenosti izseljencev. V prihodnje načrtujem projekt, v katerem bi predstavila vlogo in način življenja žensk v tem času, saj so takrat tudi one odigrale zelo pomembno vlogo, čeprav so v svoji skromnosti nekoliko teže sedle za pisalni stroj.

Kolikšen del begunske literature je pravzaprav evidentiran?

Lahko bi rekli, da je izseljensko gradivo v večini popisano, ostaja le kakšnih pet odstotkov gradiva, ki ga do danes še nismo uspeli zabeležiti. Takšno gradivo je namreč zelo težko slediti, saj načeloma pregledi tega gradiva ne izhajajo, v zadnjih letih je izšel le pregled za Trst, Argentino in Veliko Britanijo, v zadnjem letu pa še za Kanado. Zelo težko pa je slediti tudi drobnemu tisku, ki izhaja na raznih kulturnih prireditvah oziroma ob posebnih priložnostih; kljub enkratni izdaji tega tiska pa se je treba zavedati njegove pomembnosti.

Kdaj ste začeli v NUK zbirati tovrstno gradivo?

NUK kot nacionalna knjižnica mora zbirati vse vrste gradiva, ki je bilo kadar koli izdano, tako da je to gradivo že kmalu po natisu začelo prihajati v Slovenijo, vendar je bil dotok tega gradiva nekoliko otežen zaradi politične situacije v Jugoslaviji okoli leta 1947. Leta 1948 pa so se z informbirojem začele odpirati nove poti, ki so omogočile lažji dotok gradiva tudi z zahodnih strani.

Kako ste prišli do te zbirke?

Knjižnica se poslužuje vseh možnih načinov, praviloma pa nam uspe prepričati ljudi, da je to tudi njihova nacionalna knjižnica, ker nobena knjižnica nima neizmernih virov financiranja. Nekaterim v zameno za gradivo povrnemo tudi odškodnino, prihaja pa tudi do raznih izmenjav gradiva med knjižnicami.

Razstavo dopolnjuje tudi nekaj likovnih del.

Razstavljena likovna dela so umetnine avtorjev Teda Kramolca iz Kanade in Bare Remčeve iz Argentine in imajo seveda begunsko tematiko. Prizadevamo si, da bi imeli nekega dne v knjižnici tudi vse originale teh risb.

Kdo je financiral razstavo?

Razstavo smo financirali deloma sami, na pomoč pa nam je priskočilo tudi ministrstvo za kulturo.