Do precejšnje mere je k veselemu vzdušju tokrat pomagalo tudi prijetno vreme, ki je bilo organizatorjem (in obiskovalcem) zares naklonjeno, seveda pa je svoj delež dodal tudi raznovrsten, pretežno nezahteven, a vseeno tudi dokaj kakovosten program, ki je bil vsebinsko in zvrstno dovolj raznolik, da je v njem vsakdo našel nekaj zase, četudi je morda potreboval zgolj primerno dogajalno kuliso za klepet s prijatelji.

Na svoj račun so torej prišli tako ljubitelji uličnih komedij, lutk ali čarovnij kot navdušenci nad akrobatskimi, plesnimi ali pirotehničnimi spretnostmi; takole na oko bi morda sicer lahko ocenili, da je bilo v primerjavi s prejšnjimi leti na festivalu letos razmeroma veliko "gledališča na prostem", ki ne vstopa v tako tesno interakcijo z občinstvom in okolico, temveč uporabi že pripravljena prizorišča, česar pa niti ni mogoče videti kot slabo: ne nazadnje so takšna premeščanja programskih poudarkov v nekem smislu potrebna in zaželena, četudi so morebiti zgolj naključna. In če smo ravno pri "novostih", ne moremo mimo programskega sklopa z imenom Anina plesna noč, ki se je izkazal za sobotni večerni zadetek v polno: napol improvizirana plesišča, ki so se po ulicah in ploščadih raztezala na razdalji več sto metrov, so bila polna tistih, ki so se vrteli v ritmih swinga, salse in tanga, "etno oder" pa je vsaj do neke mere poskrbel tudi za vsebine, ki jih je bilo mogoče srečati na lanskem Sejmu kultur.

Med videnim je sicer na letošnji Ani Desetnici pravzaprav težko izpostaviti le nekaj dogodkov; zaradi omejenosti s prostorom velja morda omeniti le nekaj osrednjih atrakcij: mednje nedvomno spada artist David Dimitri, član znane švicarske cirkuške družine, čigar nastop pod šotorom v Argentinskem parku (sicer tudi edini dogodek, za katerega je bilo treba plačati - simbolično - vstopnino) je bil razprodan praktično vse dni festivala; ne brez razloga, saj gre za precej zabavno mešanico veščin novega cirkusa in malce nevsakdanje komunikacije z občinstvom, ki po nekaj akrobacijah in ekvilibrističnih točkah kulminira v Dimitrijevi izstrelitvi iz topa. Drugačne vrste domiselnost je prikazala kanadska dvojica Les sages fous, ki se je v predstavi Bizzarium podala na raziskovanje z ladjo (seveda je njena maketa plula kar po Tromostovju), v prikazu podvodnega sveta in tamkajšnjega življenja pa učinkovito kombinirala pantomimo in lutkovni izraz. Za živahno razpoloženje je s poskočno godbo, zaigrano na smešno majhna glasbila in dopolnjeno z nekaj simpatičnimi gagi, medtem skrbel avstralski Von Trolley Quartet, ob tem pa sem imel občutek, da sta nekaj njihovih songov za zvočno ozadje pri prikazu svojih akrobatskih spretnosti, začinjenih z malce nesramnim humorjem, uporabila tudi njihova rojaka The Pitts. Ob tem je kljub vsemu razveseljivo predvsem to, da so velik del programa letošnjega festivala soustvarili domači izvajalci - kot da se je, in to na dokaj visoki ravni, "ulična scena" v preteklih letih vendarle ukoreninila tudi pri nas.