Zdaj jih deluje dober ducat, vse pa ohranjajo zavest o nacionalni in kulturni pripadnosti. Po zaslugi Staneta Koblarja, Slovenca, rojenega v Sarajevu, urednika in soavtorja obsežne monografije Četrta stran trikotnika/Znameniti Slovenci in slovenska društva v Bosni in Hercegovini 1878-2000, ki je nedavno izšla pri Mladinski knjigi, je med društvi tudi Slovensko kulturno društvo Cankar, ki je v obleganem Sarajevu v zadnji vojni odigralo še posebno odločilno vlogo.
Vrednost tega zgodovinskega zapisa, ki ga je v monografijo sooblikovalo 16 slovenskih in bosanskih avtorjev, gre bolj kot v preglednosti samega dela iskati v njegovem pristopu, brez neke vnaprej določene samopodobe slovenske skupnosti v BiH in brez predsodkov, zgolj kot odkrivanje resnice v spletu dogajanj in življenjskih zgodb posameznikov, kolektivnega in osebnega spomina, hrepenenja in govorice našega zdomstva in izseljenstva v tem prostoru.
Rezultat petletnega raziskovanja preteklosti Slovencev v BiH, ki je potekalo v okviru raziskovalnega projekta Slovenskega gledališkega muzeja in skupaj z društvom Consortium Artisticum iz Ljubljane, je 464 strani debela knjiga. Med vrsticami je čutiti, da bi se dalo o tem še marsikaj povedati.
Zagotovo! Ko sva se z Ivom Svetino, direktorjem Slovenskega gledališkega muzeja, podala v to avanturo, si še predstavljala nisva dejanske razsežnosti tematike Slovencev v Bosni. Odpirala so se vprašanja, viri in podatki, ki so nas vodili do novih spoznanj, ta pa so presegla vsa naša pričakovanja; kljub zajetnemu obsegu knjige vseh dejstev na žalost nismo mogli uvrstiti vanjo. Prav neverjetno je, kaj vse smo Slovenci v teh 130 letih večje prisotnosti v tej deželi naredili in prispevali za njen blagor.
Ampak prvič so Slovenci na ozemlje BiH prišli kot pripadniki avstro-ogrske okupacijske vojske, kot trda roka. Je iz tistega časa ostalo kaj odklonilnega do Slovencev v praspominu Bosancev?
Mislim, da ne. Tega ni opaziti niti v poglavju, ki obravnava prav to temo in ga je napisala bosanska avtorica. Menim, da avstro-ogrske zasedbe Bosne in Hercegovine, v kateri je sodelovalo okoli 10.000 slovenskih fantov, ne gre soditi enoznačno; med zasedbo in tudi pozneje je bilo narejeno veliko koristnega. Tudi po zaslugi številnih Slovencev, ki so v BiH prišli kot delovna sila in bili zaradi delavnosti, prilagodljivosti in znanja jezika med najbolj zaželenimi, je BiH dobila sodobno državno upravo, zdravstvo in šolstvo ter potreben zagon v gospodarstvu.
Slovenci pravzaprav nismo hodili v BiH kot osvajalci, saj smo bili tudi sami podložniki. Benedikt Kuripečič, eden prvih, ki je stopil na to ozemlje, je med letoma 1530 in 1531 na poti proti Carigradu potoval tudi po Bosni, in sicer "v službi miru" kot tolmač odposlanstva avstrijskega cesarja Ferdinanda I. Na tem popotovanju je nastal eden prvih potopisov o življenju v Bosni v 16. stoletju, kar je tudi prispevek k dediščini te dežele. Slovenski gozdarski delavci, ki so z Vipavskega, Ilirske Bistrice, Tržaškega, tudi Kranjske, hodili v Bosno na sezonsko delo še v turških časih, so s svojimi znanji blagodejno delovali na okolje in neusposobljeno domačo delovno silo. Proti koncu turške uprave na Balkanu pa so številni naši rojaki, navdihnjeni z vseslovanskimi ideali, sodelovali v uporih in tako pomagali južnim bratom do svobode. Naši predniki so tja hodili v valovih, praviloma po vojnah in velikih družbenih spremembah, največ v Sarajevo, pa tudi v hitro rastoče rudarske in industrijske kraje, kot so Zenica, Kakanj, Breza, Tuzla. Naseljevali so tudi nerazvita območja severne in zahodne Bosne, kjer so se izkazali predvsem v poljedelstvu. Bili so gonilna moč preobrazbe celotnih pokrajin.
Podobno je bilo tudi po prvi svetovni vojni in med svetovno gospodarsko krizo, ko se je val slovenskih izseljencev preusmeril iz Amerike nazaj v nekdanjo širšo domovino - v Bosno, Srbijo, Makedonijo… Tako je na primer tudi Josip Bučar, ki se je sicer rodil v Ameriki, po študiju v Pragi prišel v Bosno. Uveljavil se je kot eden vodilnih inženirjev na področju rudarstva in industrije, v Sarajevu pa kot projektant edine sarajevske žičnice. Še bolj znan je njegov sin Gorazd, ugledni arhitekt, inovator in univerzitetni profesor. V zgodovino sarajevskih olimpijskih iger se je zapisal s projektom bob steze, tako kot Janez Gorišek s skakalnicama na Igmanu, Jože Trobec z maskoto Vučka, pa številni slovenski športniki, predvsem sarajevski Slovenec Slavko Podkubovšek, pobudnik takratnih olimpijskih iger.
Pri društvu Cankar ste leta 1993 ustanovili dokumentacijski center. Od kod tako močna potreba po ohranitvi kolektivnega spomina sredi vojnega pustošenja?
Takšna pobuda je bila v okoliščinah vojne - pod bombami, brez hrane, vode, toka in še marsičesa drugega - res malce nora. A nič manj kot ustanovitev slovenskega kulturnega društva. Menim, da so prav takšne razmere, zlasti razbohoteni nacionalizmi, prav silili v samoorganiziranje nikamor pripadajoče manjšine in vseh tistih, ki niso sprejeli tovrstnih delitev. Tudi Slovenci smo bili v tem kaosu, kot nikamor pripadajoči in zunaj "posvečene trojice" tako imenovanih konstitutivnih narodov Srbov, Hrvatov in Bošnjakov, le četrta stran tega bosansko-hercegovskega trikotnika, kakor je to duhovito zapisal Josip Osti. Vendar se je to, kar je bilo na videz naš minus, sčasoma izkazalo kot prednost, saj je v naši skupnosti namesto nacionalizma spodbujalo zdrava in ustvarjalna nacionalna čustva. V društvu smo prvič sistematično začeli poučevati slovenščino vse generacije rojakov, prepevati v zboru, izdajati revijo, organizirati tribune in številne kulturne prireditve, za piko na i pa smo ustanovili še dokumentacijski center. Na to zamisel sem prišel že v prvih dneh nastajanja društva leta 1993, ko smo se soočili s skrb zbujajočim nepoznavanjem naše skupne preteklosti v tej deželi. To smo si prizadevali odpraviti sistemsko, z ustanovitvijo dokumentacijskega centra in raziskovalnim delom. Zamisel sem vnovič obudil leta 2002 v Ljubljani, in sicer ob pomoči Slovenskega gledališkega muzeja ter s podporo ministrstva za kulturo in Urada vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.
V Sarajevu je skozi čas delovalo več slovenskih društev.
Ta monografija je izšla ob 110. obletnici ustanovitve meščansko naravnanega Slovenskega omizja v Sarajevu (1897), enega izmed prvih slovenskih društev v svetu. Po desetih letih je preraslo v Slovenski klub, ki je deloval do leta 1940. Leta 1934 so Slovenci v Sarajevu ustanovili še Delavsko kulturno društvo Cankar, ki je delovalo samo šest let, dokler ga niso zaradi revolucionarne dejavnosti prepovedali. Pred drugo svetovno vojno so sicer v Sarajevu delovale kar štiri slovenske organizacije, poleg Slovenskega kluba in društva Cankar še Slovenska kreditna zadruga ter Emigrantsko društvo Gortan - Bazovica, ki je združevalo Slovence, ubežnike pred italijanskim fašizmom. Po drugi svetovni vojni je obnovilo dejavnost le Slovensko kulturno društvo Cankar, ki je spet delovalo le šest let, do leta 1951, ko je moralo po državnem odloku skupaj z vsemi drugimi nacionalnimi kulturnimi društvi zapreti vrata. Tu pridemo do zanimivega paradoksa društva Cankar: v Kraljevini Jugoslaviji je bilo prepovedano zato, ker je bilo delavsko, v delavski državi, ki je zatrjevala, da je uredila nacionalna vprašanja, pa je bilo prepovedano, ker je bilo nacionalno, slovensko.
Menim, da je poslanstvo vseh slovenskih društev po svetu enako: ohranjati našo kulturno in nacionalno identiteto. V tem je tudi Slovensko kulturno društvo Cankar, ki je v tretje zaživelo 13. marca 1993, podobno vsem drugim slovenskim društvom. Tokrat ni šlo za obnovo društva, temveč smo ga ustanovili na novo, z visokimi ambicijami in pečatom intelektualne, cankarjansko naravnane skupine sarajevskih Slovencev ter se že v prvih treh letih prebili med najuglednejša tovrstna društva v BiH.
V multikulturni Bosni torej kar 40 let, vse do zadnje vojne, slovenska identiteta uradno ni bila zaznana. Ste se Slovenci vendarle družili?
Slovenske identitete od leta 1951 do 1992 tako uradno kot v praksi ni bilo zaznati, saj se je nekoč živahna slovenska skupnost v Sarajevu preprosto sesula. V BiH smo živeli kot posamezniki. Nekatere vezi na osebni ravni so se vendar ohranjale še naprej. Iz otroških dni se spomnim družin Kladnik, Vidmar, Kepnik, pa starejše gospe Tkalec. Poslovno sem sodeloval z ljudmi, za katere sem šele med vojno izvedel, da so Slovenci, recimo predsednik študentske organizacije Sarajevske univerze Davor Krajnc, pa Petar Skert, dolgoletni direktor tiskarne osrednjega časopisa Oslobođenje, in direktorica Sarajevskih lekarn Marija Ridl Wagner. Prijatelja sva bila z igralcem Brankom Ličnom, ki ima za sabo odlično gledališko kariero v Sarajevu, medtem ko smo se z dirigentom Marjanom Fajdigo, skladateljem Danetom Škerlom in nekaterimi drugimi srečevali bolj naključno, v sarajevskem Narodnem gledališču, glasbeni šoli…, in le v ožjem krogu spregovorili kakšno po slovensko.
Z razpadom Jugoslavije so Slovenci zunaj Slovenije, v nekdanjih republikah skupne države, nenadoma postali tujci, nacionalna manjšina.
Tudi to je eden pomembnejših razlogov za pričujočo monografijo: slovensko javnost bi rad opozoril, da smo z razpadom Jugoslavije, podobno kot leta 1918, ko je razpadla Avstro-Ogrska, dobili nove zamejce. Trdno sem prepričan, da niso zamejci samo Slovenci v Avstriji, Italiji, na Madžarskem ali Hrvaškem, ampak so po vseh zgodovinskih vezeh naši zamejci tudi Slovenci, ki so ostali v Bosni, Srbiji, Vojvodini, Črni gori in Makedoniji. Nimamo še natančnih podatkov, koliko Slovencev živi v novih državah, ki so nastale z razpadom Jugoslavije, po mojih ocenah jih je od 60.000 do 80.000. Ne smemo si zatiskati oči pred tem dejstvom in jih obravnavati kot druge slovenske skupnosti po svetu, še manj v luči balkanske folklore. To bi moral biti resen, dolgoročen državni projekt, saj gre za splet obveznosti, interesov, tudi velikih neizkoriščenih možnosti.
Se torej ne zavedamo potenciala naših zdomcev?
Tako je. Naša diaspora je premalo prisotna v vsakdanu domovine. S tem se na praktični ravni premalo ukvarjamo, kar je narobe. Kajti ne samo, da lahko Slovenija veliko naredi za svojo diasporo, tudi diaspora, naši izseljenci in zdomci, lahko veliko naredi za Slovenijo. Toda kaj sploh vemo o Slovencih v najbližji soseščini, v republikah nekdanje Jugoslavije? Koliko so sploh prisotni v naših poslovnih in drugih prizadevanjih na teh območjih? Nič ali zanemarljivo malo. Pa bi spričo integriranosti v okolje lahko bili še kako koristni.
Koliko Slovencev živi ta trenutek v BiH?
To je eno najtežjih vprašanj, na katero niti po petletnih raziskavah nismo mogli verodostojno odgovoriti. Problem se začne že pri metodologiji uradnih in konča pri strokovno vprašljivih neuradnih popisih, ki so jih med zadnjo vojno sama izvajala slovenska društva. Ob zadnjem uradnem popisu leta 1981 se je za Slovence v BiH izreklo le 2775 rojakov. Nekateri slovenski voditelji v Bosni so med zadnjo vojno omenjali celo 80.000 Slovencev, v zadnjih letih pa 15.000, kar je v obeh primerih pretirano. Po moji oceni bi jih znalo biti 8000.
Četudi Slovenci nikoli niso presegli 0,3 odstotka prebivalstva BiH, so učinki njihovega dela in prispevka izjemni, nesorazmerni njihovemu dejanskemu številu. Znameniti Slovenec je bil na primer prvi predstojnik deželnega zdravstvenega sveta (minister) in zavedni Slovenec dr. Josip Unterluggauer. Slovenci so do druge svetovne vojne množično delovali v bosanskem šolstvu, nekateri celo kot ravnatelji vodilnih šol. Jože Plečnik se je v arhitekturo Bosne zapisal s kapelico v Varešu in obnovo samostana v Jajcu. Tudi slovenski duhovniki, redovniki in redovnice so pomembno prispevali k razvoju Vrhbosanske nadškofije, katoliškega šolstva in karitativne dejavnosti, zlasti mladi Anton Jeglič, poznejši ljubljanski knezoškof, ki je v Bosni deloval 16 let.
Od kod tako pomembna udeležba slovenskega duhovništva v tem prostoru?
Po umiku turške oblasti in turškega ter drugega muslimanskega prebivalstva iz Bosne se je nenadoma izpraznil velik prostor, tako gmotno kot duhovno. Skozi perspektivo nalog iz papeške bule, s katero so ustanovili Vrhbosansko nadškofijo, pa tudi iz korespondence nekaterih slovenskih duhovnikov je treba vstop slovenskega duhovništva v BiH razumeti ne le kot proces evangelizacije, temveč tudi v luči širitve vpliva katoliške cerkve.
Pomembne sledi so v BiH puščali tudi slovenski pisatelji.
Mladi Anton Aškerc, ki je pisal za Ljubljanski zvon, je po dolgem in počez prepotoval Bosno. Do bosanskega ljudstva je bil dovzeten, ljubeč in sočasno kritičen, zlasti do položaja žensk. Bosna je navdihnila tudi Frana Maslja Podlimbarskega. Na temo bosanskega navadnega človeka je ustvaril vrsto socialno naravnanih del, med drugim tudi roman Gospodar Franjo. Ivan Cankar je Hlapce v celoti napisal v Sarajevu. Tja je pripotoval na povabilo brata Karla Cankarja, duhovnika, publicista, politika in tajnika nadškofa Stadlerja. Kaže, da se je dobro počutil v novem okolju, saj je svojemu založniku Schwentnerju omenjal, da bo dobil službo dopisnika in bo ostal v Sarajevu, kar se na koncu sicer ni zgodilo. V bosansko književnost se je zapisal le s Pokojnimi dušami (Rajnke duše), krajšimi razmišljanji ob dnevu mrtvih, ki jih je v hrvaščino prevedel brat Karlo kot urednik hrvaškega katoliškega časopisa.
Z bosansko književnostjo sta povezani tudi pisateljici Milica Borštnik Miron, ki se je uveljavila predvsem z otroško literaturo, in Valerija Skrinjar Tvrz. Sodobnik Josip Osti, ki je po očetu Slovenec, se je najprej uveljavil kot bosanski pisatelj, po prihodu v Slovenijo pa še kot slovenski. V monografiji je uvrščen tudi med športnike. Širšemu občinstvu verjetno ni znano, da je bil tudi odličen športnik in jugoslovanski rekorder v teku.
Slovenske pisatelje ste v Sarajevo povabili tudi med zadnjo vojno. Po čem vam je v spominu ostal njihov obisk?
Leta 1994 so kot gostje društva Cankar pripotovali v Sarajevo Boris A. Novak, Niko Grafenauer, Drago Jančar in Josip Osti ter se udeležili ene izmed številnih zelo odmevnih tribun, ki jih je naše društvo organiziralo med vojno. Vse je zelo ganilo trpljenje ljudi in razmere v mestu, o čemer so pozneje veliko pisali. Novak je to tribuno doživel kot eno najboljših, kar se jih je kdaj udeležil. Zdi se mi, da je vojno Sarajevo še posebno pretreslo Jančarja. O tem je podal eno najbolj briljantnih, kritičnih analiz mita bratstva in enotnosti ter bosanske multikulturnosti.
Kdo med slovenskimi umetniki je še krojil kulturno življenje v BiH?
Omenil bom le nekatere. Na področju gledališča je vsekakor najbolj bizarno kratko delovanje Marije Vera, ki je tja prišla naravnost iz Berlina. Pa vendar dovolj opazno, da je spodbudila nastajanje tamkajšnjega Narodnega gledališča. Poseben pečat so pustili številni drugi dramski umetniki, med njimi Tržačan Rade Romanovič, Rade Pregarc, Miro Kopač in vrsta vodilnih slovenskih režiserjev. Še več so Slovenci prispevali k razvoju operne in baletne umetnosti v BiH od ustanovitve opere leta 1947 do začetka vojne leta 1992; od Eduarda Venierja, ki je naredil prve koreografije leta 1947, edine resnične sarajevske primabalerine Katarine Kotzka, prvih glasbenih režij Romanoviča med svetovnima vojnama do velike sopranistke Stane Lovšin. K delovanju edine operno-baletne hiše v BiH so veliko pripomogli tudi številni glasbeniki in zboristi. Posebej je treba omeniti dve gostovanji ljubljanske opere, leta 1926 in leta 1927, ki kažeta na enkratno kondicijo takratnega ansambla; na obeh so bili sposobni izvesti kar šest različnih velikih predstav, kot so denimo Tannhäuser, Večni mornar, Aida, Boris Godunov, Carmen… Podobno kot gledališki umetniki so tudi vodilni slovenski filmski ustvarjalci soustvarjali zgodovino bosansko-hercegovskega filma kot režiserji, igralci, snemalci, scenografi, skladatelji… S področja likovne umetnosti najbolj pritegne osemletno bivanje Ivane Kobilca v Sarajevu.
Kako so se v tradicionalnem bosanskem okolju znašle Slovenke?
Različno. Za razliko od slikarke Ivane Kobilca, ki se je mnogo prej, na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje suvereno gibala skozi bosansko tradicionalno družbo in živela polno družabno življenje, poznam primer Celjanke, ki se ji je z zadnjimi spremembami v Bosni življenje postavilo na glavo. Bila je namreč poročena z oficirjem JLA, ki se je po prestopu v bosansko vojsko vrnil k islamski tradiciji, zapustil družino in se na novo poročil. Vendar je to dokaj osamljen primer. Ob enkratni solidarnosti, ki jo je spodbudila vojna, so bili tudi zakoni, ki so se zaradi nacionalnih ali verskih razlik podirali.
Med vojno ste iz obleganega Sarajeva sodelovali s slovenskimi mediji. Ste poznali druge slovenske novinarje?
Kot direktor glasbene produkcije RTV BiH sem vodil projekt prvega nastopa RTV BiH na tekmovanju za pesem Evrovizije. Tako smo spomladi 1993 s 17-člansko ekipo sodelovali na predtekmovanju v Ljubljani. Čeprav smo uradno predstavljali novo državo, smo Sarajevo zapustili kot ilegalci, s tekom čez letališko stezo. Prihod v Slovenijo mi je kot predsedniku društva Cankar omogočil prvi medvojni stik s pristojnimi slovenskimi organi in ponudil priložnost, da sodelujem s slovenskimi mediji. To mi je pozneje omogočilo nekoliko bolj varno potovanje z "maybe airlines", letali Unproforja, imel sem tudi stalne stike s Slovenijo. Sodeloval sem z Radiom Slovenija in časopisom Republika, občasno še z Radiom Kranj in časopisom Enotnost.
Med vojno padlih novinarjev, Iva Štandekerja z Mladine (ubit je bil 16. junija 1992, op.p.) in fotografa Alojza Krivograda Futija, nisem srečal. Bi pa omenil dopisnika Dela Zdravka Latala, dopisnika Dnevnika Zorana Udovičića ter Sanjo Bogdanović, ki je pisala za Gospodarski vestnik, s katerimi sem se pogosto videval tako v društvu Cankar kot na tiskovkah Unproforja. Kot dopisniki slovenskih medijev smo celo načrtovali ustanovitev nekakšnega "mediapoola" slovenskih novinarjev, kar se ni uresničilo.
V monografiji ste namenili precej prostora polpretekli zgodovini in tako tudi Slovencem, ki so umrli med zadnjo vojno v Bosni.
V monografiji smo zapisali, da imajo tudi Slovenci v Bosni svojo knjigo mrtvih. Natančnega števila umrlih Slovencev tudi po dvanajstih letih od konca vojne ni. Nekateri so herojsko padli kot pripadniki vojske BiH, recimo športnik Jan Doršner, inženir Josip Gačnik, Darko Bombek, mlada Ladislav Raguz in Darko Antulović. Študentka Barbara Bitenc in Igor Rehar sta padla med bombardiranjem mesta. So pa tudi primeri umorov nekaterih Slovencev, ki so jih zagrešili paravojaške bande in kriminalci. O vsem tem, razen redkih izjem, se kakor pri vseh drugih bolečih spominih med sarajevskimi Slovenci nerado govori.
Vezi med Slovenijo in BiH so zgodovinske. Katero obdobje pa bi označili kot posebno prijazno med narodoma?
Kot najlepše obdobje sožitja v BiH bi izbral obdobje med svetovnima vojnama, do sporazuma Cvetković-Maček. O tem govori tudi gostovanje 140-članskega zbora Glasbene matice z mojstrom Matejem Hubadom v Sarajevu leta 1922. Mesto jih je takrat sprejelo z odprtimi rokami. Člani zbora so iz Bosanskega Broda v Sarajevo pripotovali s posebnim vlakom, člani Slovenskega kluba in drugih sarajevskih društev ne glede na nacionalnost ali vero pa so jim zagotovili namestitev v najboljših hotelih v bližnjih toplicah na Ilidži, prevoz po mestu s šestimi posebnimi tramvaji, pred palačo, v kateri so imeli koncerte, so jih pričakali s cvetjem in zastavami… Slovenski gostje so bili nad sprejemom navdušeni in ob slovesu so dejali, da je bilo "povsod lepo, v Sarajevu pa najlepše". Takrat so ravno zaključevali odmevno jugoslovansko turnejo, med katero jih je v Beogradu sprejel tudi kralj Aleksander I.
Še ena čudovita zgodba obstaja o sožitju med Slovenci, ki so pobegnili pred fašizmom z Goriškega in Tržaškega, in domačini v Banjaluki in Slatini. Tja se je do začetka druge svetovne vojne priselilo 48 slovenskih družin, ki so povsem spremenile podobo tega dotlej izrazito nerazvitega kraja. Ustanovili so dve kulturni društvi, pevski zbor, kmetijsko zadrugo, župnijo, predvsem pa so med seboj in z domačini, kar je najpomembneje, izredno dobro sodelovali. Novi kraj so sprejeli kot drugo domovino, ki so jo po najboljših močeh branili med drugo svetovno vojno, tudi z lastnimi življenji. V zgodovino kraja so se kot narodni heroji zapisali Podgorniki, ki imajo menda še danes svojo ulico v Banjaluki.
