Za vas je značilna po eni strani silovita identifikacija, po drugi strani pa radikalna skepsa. Je to mogoče razložiti le s paradoksalnostjo človekovega bivanja?

Pravzaprav sem hotel biti, kakršen sem postal: razcepljeni človek, tudi homo multiplex. V spominih namenjam precej prostora analizi svojih prednikov po več linijah. V vseh se vidim, v vseh sem se iskal že od malega. Tudi tu sem kmalu trčil ob normo družbe. Po tej je bil ideal ali cilj postati čim bolj enoten človek, šele tak naj bi bil verodostojen.

Jaz sem skušal živeti čim več svojih eksistenc in vlog; tudi zato sem v javnosti obveljal za neverodostojnega, kajti javnost me ni mogla dokončno poistiti z nobeno držo. Kako boš takemu človeku verjel, mu sledil v akciji? Prav to sem želel doseči: da sem morebiti vzpodbuda za raziskovanje-mišljenje-eksperiment, ne pa drža, ki je obvezna. Sem "vse" vloge-eksistence tega sveta. Se pa z vsako notranje (po)istim. Paradoks, a gre. Stati sebi na ramenih, kot bi dejal Oton Župančič v Izidorjevi percepciji. Najprej biti, kar nisi. Resnica je šele onkraj biti in niča, življenja in smrti, onkraj resnice tega sveta. Ni ujemljiva. Politik mi zato očita: kaj naj s tvojo resnico? Sijajno, mu odgovarjam. Če zate ni uporabljiva, ima možnost, da je prava.

V kaj verjamete danes?

Verujem v vero v vero v vero (...) v Boga, ki je Drugi, drugi pa je dostopen le med vrsticami, na narobni strani besed, v mističnem, tudi v racionalnem, ki sesuva in avtoreflektira samo sebe. Morda je v meni le volja do vere do vere. Kako vedeti? Bog je zame najmanjša verjetnost, sem trdil že okoli leta 1990, a te misli tedaj noben uradni teolog ni zavračal, vseeno jim je bilo, le da sem naš oziroma njihov.

Zakaj ne bi prišlo v evoluciji do nenameravane (neusmerjene) mutacije - kot že tolikokrat? Šele človek je sposoben, da takšno mutacijo razume, da jo priredi kot instrument za slišanje Boga. Takšna mutacija bo morda nehoten stranski produkt eksperimentiranja uma (umskega kapitala).

Svoje posmrtne ostanke ste skupaj z ženo namenili znanstvenim raziskavam, se odrekli označenemu grobu in prepovedali osmrtnice. Zakaj takšna odločitev?

Na pogrebih in pri zadevnih obredih se družba na pokojniku znova konstituira. Zakaj bi ji dal to možnost, če pa družbe nimam za vredno? Kdor me je imel rad, naj mi nameni meditativno misel, tudi moji preživeli bližnji. A da bi postal ob smrti sredstvo tistega, kar sem v življenju zaničeval?

Študentje se morajo učiti na truplih; zakaj le na truplih brezdomcev? Tudi sam se imam za človeka brez doma in temelja. Ne sodim v nobeno identitetno grupo, le k Drugemu. Ravnanje z mojim truplom naj potrdi moje stališče, da v bistvu nisem od tega sveta. Nisem ne lastna ne družbena lastnina. Sem krik na drugo stran. Krik iz Beckettove in Rodetove kante.