Direktor uprave za izvrševanje kazenskih sankcij Tomaž Smole je dejal, da ni razloga za paniko. Leta 2000 je namreč pobegnilo 21 zapornikov, leta 2001 osem in leta 2002 pet. Letos sta to edina pobega. Seveda pa bi lahko zagnali vik in krik, če bi ugotovili, da sta pobega posledica preobremenjenosti zaposlenih v zaporih.

V četrtek ob 11.30 je namreč iz zavoda za prestajanje kazni na Dobu uspelo zbežati 25-letnemu Janku Petroviču, ki bi moral odsedeti 11-letno zaporno kazen, ker je z večjim kuhinjskih nožem umoril sestrinega fanta Velimirja Martinoviča. Truplu je odsekal glavo, ker je v filmih videl, da ga tako ni mogoče prepoznati, in oboje zakopal posebej.

Iz zaporniške kuhinje, kjer je delal, se je Petrovič pretihotapil v kombi, ki dostavlja hrano. Ko se je kombi oddaljil od zaporniških zidov, je zagrozil vozniku, da je ustavil, in izginil v bližnjem gozdu.

Na svobodi le pet ur

Petroviču je podoben podvig uspel že 8. junija 2005. Takrat star 22 let se je zjutraj med delom v Javnem gospodarskem zavodu Pohorje skril na tovornjak in se odpeljal. Vendar svoboda ni trajala dolgo, že pet ur po pobegu so ga prijeli na železniški postaji v Trebnjem.

Tudi begunec iz novogoriškega zapora Matjaž Trampuž ni zbežal prvič. Skupaj z Romanom Hrabatom iz Domžal in Ejubom Maliquijem je oktobra 2002 pobegnil iz italijanskega zapora v Gorici. Takrat so čakali sojenje zaradi tihotapljenja prebežnikov. Trojica je dober mesec dni z jedilnimi žlicami in noži prizadevno kopala luknjo skozi zaporniški zid. Pri zakrivanju svojega početja so si uspešno pomagali z omaro, ki je stala v celici. Ko je bila luknja izkopana, so se skoznjo privlekli v sodno dvorano, od tam pa izstopili skozi okno urada v prvem nadstropju. Sledil je spust po žlebu na ulico, nato pa se je za njimi izgubila vsaka sled.

Še dva spektakularna bega

Policisti so štiri mesece po pobegu iz mariborskega zapora na mejnem prehodu Dobova prijeli Sinišo Josića. Pot na prostost si je utrl skozi luknjo v debelem zaporniškem zidu, ki jo je kopal več tednov. Pazniki so njegovo izginotje opazili že po desetih minutah pobega, kar pa je bilo dovolj, da je Josić preplezal bodečo žico, skočil čez zid na Ulico talcev in izginil neznano kam. Josić, po neuradnih podatkih državljan Slovenije, je za rešetkami ždel zaradi ropa in hude telesne poškodbe, na prostost pa naj bi ga izpustili najpozneje januarja 2009.

Drugi atraktivnejši pobeg prav tako dveh pripornikov se je zgodil dve leti prej, marca 2000, iz zavoda v Povšetovi ulici. Zgodba o pobegu je takšna, kot smo jih vajeni iz filmov. Štirje priporniki so se v ponedeljek popoldne sprehajali, po sprehodu pa so se, kot je v navadi, odločili za prhanje. Pazniki početje fantov v kopalnici spremljajo skozi lino na vratih, a ker je iz prh tekla vroča voda, ki je prostor orosila, ni bilo videti in slišati nič nenavadnega. Priporniki so ta čas z diamantno žago prežagali prečko na rešetkah na oknu in se po vrvi, ki so jo spletli iz trakov natrganih rjuh, spustili kake štiri metre globoko na notranje dvorišče. Od tam so stekli do varovalne ograje, ki je visoka vsaj pet metrov, na vrhu pa jo varuje še žica z rezili. Nekdo jim je z zunanje strani (s parkirišča sosednjega Centra za mentalno zdravje) vrgel posebej prirejeno vrv, ki je bila na zunanji strani privezana na drevo, najverjetneje pa je zapornikom vrgel tudi samokres z dušilnikom. Pazniki so beg takoj opazili in se pognali za ubežniki. Enega so prijeli še na notranji strani ograje, ko jo je poskusil preplezati, drugega pa kakih 400 metrov za ograjo. Druga dva zapornika sta pobegnila. Matevža Jenka so po devetih mesecih skrivanja prijeli na osnovi mednarodne tiralice v Nemčiji, 25-letni Nedžad Varcar iz Radovljice pa je še vedno na prostosti.