Zakaj je odnos med tema dvema sosedama tako pomemben, da se celo resni znanstveniki ukvarjajo s malenkostno, neumno zavistjo in ljubosumjem, ki ga preveva, ve samo bog. Hrvaška, na primer, prav tako na severu meji z Madžarsko in na morju z Italijo, pod krono katerih je preživela kar lep del zgodovine, ima najdaljšo mejo z Bosno in Hercegovino, v kateri se je leta vojskovala in kjer živi kar zgledna hrvaška manjšina, potem meji še na Črno goro, ki je ne tako dolgo nazaj bombardirala Dubrovnik, in na Srbijo, s katero ni razčistila niti enega zgodovinskega spora. Pa vendar se ne spominjam, da bi kdaj zasledil kakšno raziskavo o odnosih med Hrvati in Srbi, o ljubosumju Madžarov ali Italijanov zaradi hrvaškega morja ali Bosancev in Črnogorcev zaradi hrvaškega standarda.

Po drugi strani ne mine niti mesec dni, že objavljajo časopisi rezultate najnovejše ankete o Hrvatih in Slovencih: ta odnos se spremlja pozorno kot huda bolezen, dovolj je, da se Hrvat polula v Piranski zaliv ali da Slovenec premakne cvetlična korita za pol metra, že se v hrvaških in slovenskih agencijah za raziskovanje javnega mnenja sproži alarm - prižge se rdeča luč, zatuli rezka sirena, sociologi izdajajo kratke ukaze, izurjeni anketarji skočijo s stolov, si vešče nataknejo slušalke na ušesa, razdelijo vprašalnike in formularje ter kot obsedeni začnejo vrteti telefone.

Nisem prepričan, da so se v najslavnejših dneh hladne vojne raziskovalci javnega mnenja toliko ukvarjali z odnosi med Rusi in Američani, kot se v teh letih ukvarjajo s Hrvati in Slovenci. Slabo poučeni nezemljan, če bi danes pristal nekje na bregovih Mure, bi dejal, da je usoda planeta odvisna od silnih Hrvatov in strašnih Slovencev. In zelo bi bil presenečen, ko bi jih preštel in ugotovil, da ne enih ne drugih ni dovolj niti za spodoben sociološki vzorec.

Hrvatov in Slovencev je komaj toliko, da jih sociologi vse do zadnjega porabijo že po tretji raziskavi. Mene, na primer, kličejo vsaka dva do tri tedne. "Že spet jaz, pa saj ste me poklicali pred petnajstimi dnevi," jim rečem. "Vemo," odgovarjajo raziskovalci javnega mnenja, "preskočili smo vas že prejšnji teden." Tako malo nas je, da nas izvajalci anket iz agencij za raziskave javnega mnenja ne kličejo, kot je običajno po svetu, z naključnim izbiranjem številk iz telefonskega imenika, ampak kar iz spomina svojega mobilca.

- Dober dan, gospod Jože, pogovor z naključno izbranim vzorcem začnejo raziskovalci javnega mnenja. Kako ste, kako kaj vaš križ danes?

- Oho, to ste vi! prisrčno odgovarja Jože. Bolje, bolje, hvala. O čem gre danes anketa?

- Samo eno vprašanje: ali podpirate dobrososedske odnose s Slovenci?

- Podpiram, kaj ne bi. Samo da niso črnci.

- Hvala, Jože. Povejte, je gospa Barica kje blizu, da vprašam še njo?

- Ja, je tu, samo govori po mobiju. Poklicali so jo iz Mediane Fides, sprašujejo, ali mislimo, da so Slovenci ljubosumni na Hrvate. Kar mirno napišite, da tudi ona podpira odnose s Slovenci.

Marsikaj je, pravzaprav vse je v odnosih med našima evropskima velesilama že skrajno smešno. Še najbolj smešno pa se mi zdi to, da Hrvati in Slovenci mislijo, kako so oni z druge strani meje ljubosumni nanje. Nisem raziskovalec javnega mnenja in ne poznam veliko Slovencev, a vsi, ki jih poznam, do zadnjega, so mi o Evropski uniji govorili grše stvari kot srbski radikalci, se pritoževali, kako jih je Evropa zajebala, kako je evro nemško marko zamenjal v razmerju 1:1, kako je vse drago, plače pa majhne, in vsi do zadnjega so svetovali Hrvatom, naj ne drvijo brezglavo v Evropo. Pa vendar iz nekega neznanega razloga ti isti Slovenci mislijo, da so Hrvati ljubosumni, ker jim je v Evropi tako, kot jim je.

Kako pa je s Hrvati, njihovim morjem in turizmom? Tu je krasen podatek: lani je na hrvaški obali Jadranskega morja letovalo milijon sto tisoč Slovencev - več, kot je na svoji lastni obali letovalo Hrvatov! Pol Slovenije, vsak drugi Slovenec letni dopust preživi na hrvaškem morju, medtem ko gospod Jože iz naše ankete Jadranskega morja ni videl že tam od leta 1978: velika večina Hrvatov letuje na kavču in dalmatinske otoke vidi samo po televiziji, kjer lahko gledajo, kako se na braških plažah kopajo zavistni Slovenci. Pa vendar so iz nekega neznanega razloga prepričani, da so Slovenci ljubosumni, ker imajo Hrvati morje in otoke!

Nisem, kot sem že rekel, raziskovalec javnega mnenja, toda ko gre za Hrvate, Slovence, ljubosumje, zavist, Evropsko unijo, morje in turizem, bi - vsaj kolikor pač neznanstveno poznam Slovence in Hrvate - prej rekel, da Slovenci zavidajo Hrvatom, ker niso v Evropski uniji, Hrvati pa so ljubosumni na Slovence, ker se kopajo na Jadranu.

Nestrokovno torej bi človek lahko prišel do zaključka, kako ne eni ne drugi niso ljubosumni, ampak - trapasti. Če bi bil naš anketirani junak malo pametnejši, bi vedel, da to, da je sosed v Evropi ali na morju, res ni noben razlog za ljubosumje. Ne bi se tako spraševal, kje je sosed, ampak kje je - njegova žena.

In kje je tisti tip iz agencije za raziskave javnega mnenja, ki mu je v nepremišljenosti priznal, da on in soproga popolnoma podpirata pristne medsosedske odnose?