Bourriaud je s svojim pisanjem sprožil mnoge polemike. Kritike njegovih konceptov so napisali mnogi odmevnejši teoretiki za sodobno umetnost, kot so Claire Bishop, Viktor Misiano, Jacques Ranciere in drugi. Pojem relacije, ki ga vpelje Bourriaud, v množici ustreznic kot so interaktivnost, participatornost in dialog, poskuša opredeliti tiste sodobne umetniške prakse, kjer se umetniško delo dokonča šele v neposrednem odnosu ali relaciji z občinstvom. Zaradi vplivnosti in svetovne razširjenosti publikacije so minuli torek pri Maski v sodelovanju z galerijo Škuc organizirali polemično debato, pri kateri so sodelovali umetniki Jože Barši, Miha Horvat (Son:DA) in Tadej Pogačar ter teoretičarke Bojana Kunst, Beti Žerovc in Martina Vovk. Pogovor na žalost ni vseboval ugovorov pro et contra, ker sta teoretično najbolj podkovani Žerovčeva in Kunstova do knjige nastopali zelo kritično.

Preden razkosamo Bourriaudovo pisanje, moramo razumeti, da nedoslednosti njegovih trditev botruje predvsem dejstvo, da ni bilo pisano kot akademska razprava, pač pa kot partikularna analiza umetnikov, s katerimi dotični kustos sodeluje. Knjiga je pisana v zelo deklarativnem slogu, ki je značilen za kuratorski in ne akademski slog pisanja. Razpravlja o skupnem imenovalcu nekega segmenta umetniške produkcije v zadnjem desetletju 20. stoletja. Pisana je zelo dostopno in razumljivo širšemu občinstvu ter predvsem umetnikom. Koristnost uvedbe pojma relacijske estetike pa je ravno draženje kritikov in umetnikov, ki se morajo do tega pojma opredeliti. Če knjige ne bi bilo, bi umanjkal velik del polemičnega dialoga. Ta se v slovenskem prostoru ni razvil ravno zaradi pomanjkanja tovrstnih razširjenih, celostnih teoretičnih analiz. Nedosledno besedilo, po katerem bi vsi udrihali, bi bilo nemara zelo dobrodošlo.

Temeljna kritika Bourriauda, ki sta jo na diskusiji poudarjali tudi Kunstova in Žerovčeva, je njegova idealizacija relacijskih odnosov med gledalcem in umetniškim projektom ter popolna ignoranca do družbenih in političnih realnosti, na katera naj bi delo vplivalo. Hkrati zanemari nivo političnega in ekonomije v samem sistemu umetnosti. Pri tovrstni kritiki moramo paziti, da se popolnoma ne znajdemo na nasprotnem bregu, ki ni nič manj dogmatičen. Če Bourriaud obravnava relacijsko situacijo kot idealizirano razmerje, potem Žerovčeva postavi prizadevanja "relacijske" umetniške produkcije v polje, kjer bi bila potrebna meritev socialno-političnih učinkov. Učinkovitost pa je prej značilna za aktivizem in ne za umetnost, saj umetniško delo ne more biti neposredna izjava, ampak vsebuje odprto asociativnost in simbolno funkcijo, v katero je organsko vključena tudi utopičnost. Res da Bourriaudu preceni interes gledalca, vendar je zelo žaljivo, če se občinstvu zanika vizualna inteligenca, sploh na podlagi etnične pripadnosti, kar je na diskusiji napravila Žerovčeva s pripadniki turške skupnosti v Kasslu ob primeru projekta Tomas Hirschhorn Spomenik Batailleu.

Miha Horvat je poudaril, da je zahteva po totalni teoretični popolnosti nekega kustosa zelo sporna, saj akademsko polje ni nič manj vpeto v lasten diskurz in sistemske ureditve. Osvoboditve od sistema, v katerem živimo, ne moremo pričakovati ne v polju umetnosti ne v polju akademskih razprav, zato je nujno potrebna distanca do lastnih pozicij, ki pa je Bourriaud ne upošteva.