A skupni imenovalec "treznih" motoristov, njihovih klubskih predstavnikov in vseh drugih, ki skrbijo za varnost je - ustrezno šolanje in pripravljanje na vožnjo, od rosne mladosti, po možnosti že v šolah. Za enosledna vozila - kamor sodijo motorna kolesa in kolesa z motorji - gledano zadnjih 12 let (po policijskih podatkih), veljajo pri nesrečah oziroma žrtvah določena statistična gibanja. Mrtvih je seveda več pri (mnogo hitrejših) motornih kolesih: prvih šest let je bilo od 15 do 25 žrtev na leto; če upoštevamo število teh vozil, pa je bilo najbolj kritično leto 2001, ko se je ubilo 36 motoristov. Leto zatem se je število mrtvih celo za polovico zmanjšalo, naslednja leta pa znova naraščalo - do rekordnih predlanskih 42.
Žrtve predvsem "zeleni" in "izkušeni"
Največ povzročiteljev in žrtev nesreč med motoristi je v starostni skupini od 24 do 34 let (ti imajo ne nazadnje tudi največ motociklov). Zlasti po številu mrtvih pa krepko narašča naslednja skupina, to je od 34 do 44 let, kar dokazuje, da postajajo motociklistični navdušenci tudi nekoliko starejši. V skupini koles z motorjem sta v nesrečah in med žrtvami najpogostejši starostni skupini od 14 do 16 in od 16 do 18 let. To je pravzaprav logično, saj so ti motorizirani dvokolesniki najmlajšim voznikom cenovno in tudi zakonsko edini dosegljivi.
Po motorističnem stažu sta najbolj kritični skupini voznikov: začetniki z do enim letom vozniških izkušenj in na drugi strani s šestimi do desetimi leti motociklistične prakse. Torej tisti, ki imajo (vsaj mislijo tako) veliko izkušenj in znanja, si več upajo in pretiravajo ter pogosto svoje sposobnosti tragično precenijo. Kot pravijo sami motoristi, se v smrt zapelje največ samotarjev, torej tistih, ki si kot posamezniki dajejo duška skozi ovinke. Ali pa v parih, ko fanta tekmujeta, kateri bo hitrejši. Mnogo manj nevarna in počasnejša je vožnja v skupinah, ko (skorajda) ni divjanja.
Ograje, ki (včasih) ohranjajo življenje
Številni motoristi pogosto samokritično povedo, da so za hude nesreče in številne žrtve največkrat krivi sami. Včasih sicer nesrečo povzročijo tudi vozniki osebnih in drugih vozil, ki motorista spregledajo in ga izsilijo. Slabe, dotrajane, razpokane in s "pozabljenim" peskom (od zime) posute ceste so nemalokrat krive za nesreče dvokolesnih jahačev. Ti odseki so dokaj znani in zaradi cestne konfiguracije ter naravnega okolja med pravimi motoristi najbolj priljubljeni. Takšni so vijugasta cesta nad Planino in slovite kačje ride pred Postojno pa kočevska cesta proti hrvaškim Delnicam in podobne.
Za motoriste pa mnogokrat niso krive samo slabe ceste, ampak tudi njihova opremljenost. Usodne znajo biti predvsem kovinske ograje na ovinkih, ko so neprimerno postavljene, zlasti pa s previsoko pritrjenim spodnjim delom, da se motorist po padcu zagozdi pod njo.
Ampak zadnja leta so te nevarnosti odpravili, saj so vzdrževalci cest na najbolj nevarnih odsekih - pogosto po opozarjanju motorističnih klubov oziroma združenj - postavili dodatne spodnje dele ograje. Za to so jim hvaležni še drugi, saj lahko rešijo najhujšega tudi kakšnega manj previdnega kolesarja ali rolkarja.
