Nekaj več moče gotovo ne more škoditi čez zimo zanjo prikrajšani zemlji. Sicer pa je tudi marčevski sneg, ki nas je obiskal v začetku meseca, med tistimi, ki se še preživljajo s pomočjo zemlje, bolj znan kot kmetov gnoj. Spomnimo se samo lanskega, marsikje rekordno suhega aprila, ko ni padlo niti toliko dežja, da bi ga izmerili v celih milimetrih ali litrih na kvadratni meter, temveč so zadostovale že desetinke. Tudi obeti za drugo polovico marca niso nič kaj "suščevi", obrzdane pa naj bi bile tudi temperature. Skratka, Narava (kdor jo spoštuje, jo lahko piše tudi z veliko začetnico) na svoj, že tisočletja in milijone let ustaljen način skrbi, da je vse tako, kot mora biti, čemur pravimo dinamično ravnovesje. Včasih popravi odstopanja neposredno po tistem, ko pride do njih, spet drugič moramo počakati več mesecev, let ali celo desetletij.
Človek obrača, narava obrne
Če jo pri tem opravilu preveč zmotimo, se nam to lahko zelo maščuje. Namesto da bi jo požgečkali po njenih skrivnih kotih, kot smo jo še do pred nekaj desetletji, Naravo vse pogosteje in močneje suvamo s komolcem pod rebra. Na tak način ji povzročamo vse težjo vzpostavitev "izhodiščnega" stanja. Človeštvo v zadnjih desetletjih naredi več za porušitev tega stanja kot pa za njegovo vrnitev v tako imenovano naravno ravnovesje. Če kaj, potem pripomore k temu naš način življenja z vse krajšim rokom trajanja potrošnih dobrin. Ne nazadnje tudi vrsta in narava delovnih mest. Poglejte na primer razpise za nova delovna mesta in kmalu vam bo jasno, kam plovemo z vidika naravnega ravnovesja. Večina teh je namreč povezana s potrošništvom in informacijsko tehnologijo. Že res, da nam slednja omogoča vse boljše in natančnejše vremenske napovedi, ampak dejstvo je, da se tudi vse manj poklicnih vremenoslovcev ozira v nebo, saj zrejo v LCD ali plazemske zaslone. Diagonale teh so vse daljše, pa še glave nam ni treba obrniti proti nebu, čeprav imamo tudi ob lepem vremenu opraviti z raznovrstnimi odtenki modrine in oblakov.
Barvna paleta oblakov
Tudi oblaki so različnih barvnih in senčnih odtenkov. Barvni so povezani predvsem z lego sonca in so najlepši nekaj ur po sončnem vzhodu ter nekaj ur pred njegovim zahodom. Odtenke senc lahko opazujemo predvsem sredi dneva. Senčni odtenki ali to, kako črni, beli oziroma sivi so oblaki, je odvisno predvsem od njihove starosti, natančneje, od starosti posameznih kapljic, ki jih sestavljajo. Vodne kapljice, iz katerih so, so zelo majhne, nekaj tisočkrat manjše od nam najbolj znanih dežnih, ki imajo premer nekaj milimetrov. Za kapljice, ki gradijo oblake, velja, da manjše ko so, več svetlobe odbijajo (in s tem tudi prepuščajo naprej) in obratno. Večje kapljice že vpijejo del svetlobe, zato so tovrstni oblaki temnejši. Večje ko so kapljice, starejši je tudi oblak. V kratkem življenju oblaka, ki traja od vsega nekaj minut do več ur, kapljice stalno rasejo, padajo ali pa izhlapijo. Še ena možnost, da so oblaki zelo temni, je njihova izjemna navpična rast. Vsak od nas se še kako boji poletnih, včasih jim pravimo kar črnih nevihtnih oblakov. Vrh takšnega oblaka je vedno najbolj bel. Vzrok ni neposredna sončna svetloba, temveč dejstvo, da so tam mlajše in torej manjše kapljice.
