Po več kot tridesetih letih (zaradi subjektivnih razlogov nekje bolj, drugje manj učinkovitega) udejanjanja tega vzgojno-izobraževalnega programa se je nekomu zahotelo to porušiti do tal. In uspelo je. Botre tega "podviga" poznamo. O tem je res vredno govoriti v parlamentu. Velja pa tudi opozoriti na obrambo tega sesuvanja (G. Tomšič, Dnevnik, 25. januar).
Tomšič (ki je le pisec po nareku) trdi, da "skupaj z vpeljevanjem bolonjske reforme na fakultetah prihaja do prestrukturiranja športne vzgoje in ne do njenega ukinjanja". Navedeno sporočilo je veliko zavajanje in laž. Bolonjska reforma glede športne vzgoje na fakultetah ne postavljala nikakršnih zahtev. Na "bolonjsko direktivo" se izgovarja domača intelektualna (?) smetana v želji, da se znebi področja, ki ji ni blizu ne emocionalno ne racionalno. Laž je trditev, da sploh ne gre za ukinjanje športne vzgoje. Redna obvezna visokošolska športna vzgoja, ki so jo študenti vpisovali v indeks, je ukinjena!
To je dejstvo, kar potrjuje tudi zadnji odstavek prispevka. In kaj na univerzi razumejo s pojmom "prestrukturiranje"? "Prestrukturiranje" jim pomeni ukinitev redne športne vzgoje in njena zamenjava s športno vzgojo kot izbirnim predmetom in/ali obštudijsko športno dejavnostjo. Očitno so športni prišepetovalci in "reformatorji" na univerzi vse pomešali in še "kontaminirali" vodstvo univerze. Gre vendar za tri različne programe z različnimi nameni. Redna športna vzgoja je bila namenjena vsem (!) študentom kot higiensko-zdravstveni in vzgojno-izobraževalni program, druga dva programa pa izbirajo le posamezniki.
Obštudijska dejavnost pa je sploh rekreativni program in ne more zamenjati športne edukacije. Če pa še vemo, da obštudijska športna dejavnost na univerzi obstaja že od nekdaj (v okviru študentske organizacije), potem sploh ne gre za nikakršno prestrukturiranje. V resnici gre predvsem za nasilen izgon edukativnega športnega programa.
To trditev potrjujejo empirični podatki. Če so lahko prej študenti stoodstotno enkrat tedensko preganjali svojo zasedenost, se zdaj "prestrukturiranih" programov udeležuje le od 2 do 5 odstotkov študentov. Samo na eni fakulteti se lahko pohvalijo z 10 odstotki. Skoraj popolna destrukcija! Proti takšnemu "prestrukturiranju" so mnogi študenti in študentske organizacije na nekaterih fakultetah, hkrati pa tudi večina zdajšnjih športnih pedagogov na univerzi. Žal zdajšnji športni prišepetovalci in "reformatorji" na univerzi, ki se niso prej nikoli ukvarjali s tem področjem, ne študentov ne športnih pedagogov ne jemljejo resno, pedagogom pa celo grozijo z izgonom z alme mater, če se "prestrukturiranju" ne bodo uklonili.
Tomšič (po nareku) omenja Center za univerzitetni šport (CUŠ), ki naj bi vse postavil na svoje mesto. CUŠ je res že znana in zdaj oživljena organizacijska oblika (pred štiridesetimi leti je bil to referat za telesno kulturo pri rektoratu), vendar si "reformatorji" zmedeno predstavljajo njegovo funkcijo in hkrati zavajajo še vodstvo univerze. CUŠ je eno, katedra za športno vzgojo pa je nekaj drugega. Neoporečna strokovna, znanstvena in pedagoška instanca je le katedra za športno vzgojo. CUŠ-evo sesuvanje katedre za športno vzgojo pa je napad na športno stroko in športoslovje.
Botri, ki prišepetavajo takšnemu "prestrukturiranju", bistva stvari sploh ne razumejo in stvari kljub doktoratom nimajo pospravljenih. Nevzdržno je, da siva eminenca tega "prestrukturiranja" nima ne visokošolske in ne doktorske izobrazbe iz športoslovja, hkrati pa celostnega področja ne pozna, ker se s tem ni nikoli ukvarjal. Na univerzi bi morali "živeti" vsi trije izseki športnega delovanja: edukacija, rekreacija in agonistika. CUŠ je po logiki stvari lahko pristojen le za organizacijo obšolske dejavnosti (rekreacija, agonistika), edukacija pa je domena katedre, stroke, športoslovja. Seveda pa morata oba dela iste celote tvorno sodelovati.
Sploh pa pretiravanje z učinkovitostjo CUŠ (Tomšič, 25. januar) pušča grenak priokus. Skrajno neprimerno je zavajanje, da se je "lani v centru športno udejstvovalo več kot 7000 študentov". Poznavalci vedo, da je bilo teh študentov okoli 1500, predstavniki univerze pa štejejo "obiske" na vadbenih urah, kar pomeni, da je vsak od 1500 študentov v lanskem letu petkrat prišel k vadbi. To pa res znese 7500, ampak "obiskov", ne pa študentov. Takšno predstavljanje dejavnosti res dviguje lase. Očitno se sive eminence in ideologi "prestrukturiranja" poslužujejo vseh sredstev, da bi navidezno povzdignili CUŠ in do konca sesuli edukacijski sklop. Kdaj bo Fakulteta za šport odpoklicala svojega predstavnika, ki v njenem imenu dela škodo slovenski športni kulturi?
Nevzdržno pa je tudi naslednje stališče visokega univerzitetnega predstavnika: "Univerza ne bo odstopila od sklepov, ki so bili sprejeti. Športne vzgoje kot obveznega predmeta za vse študente v novih programih ne bo več. Ne moremo spreminjati že sprejetih sklepov." Naj osvetlim rigidnost takšnega razmišljanja z naslednjim primerom: "Nekje je nekdo sprejel socialistični družbeni red. Od tega ne bomo odstopili, ne moremo spreminjati sklepov." Najbrž izmišljen primer nazorno osvetljuje navedek predstavnika univerze. Naj še dodam stališče športoslovca s Fakultete za šport, ki ima v malem prstu bolonjsko reformo: "Izpad športne vzgoje iz predmetnika je bila napaka." Normalno in samoumevno je, da napake popravljamo. Od intelektualnega vrha pa se to sploh pričakuje… Za zdaj vse kaže, da bo poleg prejšnjega rektorja tudi zdajšnja rektorica s črnimi črkami zapisana v zgodovini slovenske športne kulture. Kajti siromašenje športne kulture prihajajočih izobražencev je res "pedagoški kriminal".
Silvo Kristan, športni pedagog in športoslovec
